Pred kratkim smo se sončnega dne odpravili v Novo Gorico. Festival vrtnic je obljubljal vodene oglede na vrtu Frančiškanskega samostana Kostanjevica, kjer imajo stare žlahtne vrste z napisi, ki nas ponesejo tja v devetnajsto stoletje. Obljuba je bila več kot izpolnjena. Poln rožnatih vtisov in žlahtnih vonjav sem se po koncu vodenega ogleda sprehodil okoli samostana. Potem sem se zazrl v oddaljene griče in na Sabotinu se je zasvetil Tito.
Ker je bilo o tem napisu, njegovem rušenju in borbi za ohranitev prelitega že dovolj grenkega črnila, tega delčka zgodovine samostojne Slovenije ne bom obnavljal. So me pa prepiri zadnjih tednov, ko smo brisali na novo izumljene praznike, rušili spomenike in postavljali nove, podobno kot muzeje, ponesli v čas pred dobrega pol stoletja.
Preselili smo se v velik stanovanjski blok z raznovrstnimi prebivalci. Med prijaznejšimi sosedi imam v spominu starejša zakonca, oba blagega značaja. Tistega leta sem se odpravljal na svoje prve volitve kot pravkar polnoleten državljan. S samozavestjo polnopravnega člana družbene skupnosti sem pozdravil gospoda in se pohvalil s prvo politično akcijo. Prijazno se mi je nasmehnil in mirno rekel: »Veste, jaz pa ne hodim na volitve. Vseskozi smo podpirali partizane. Po koncu vojne nismo kaj dosti imeli, a so nam še tisto pobrali do zadnjega. Ni bilo pošteno.« V njegovem glasu ni bilo čutiti ne jeze ne maščevalnosti, le določeno mirno, a trdno držo, ki jo je ohranil še vsa naslednja leta.
Naslednja slika, ki mi je prišla pred oči, je bila spominska slovesnost za žrtve komunističnega nasilja, ki je bila pred dnevi na Trgu republike v Ljubljani. Med obema slikama so pretekla desetletja, v katerih mi je marsikaj postajalo jasno. Počasi smo odkrivali zamolčano zgodovino povojnih pobojev pri nas. Sledili so Goli otok, dachauski procesi in kasneje posamični politični pregoni. Toliko o spominih na slabe stvari, ki jih ne smemo prezreti ali poskušati zmanjševati na račun množice dobrih in nespornega napredka na mnogih področjih.
Če imamo pred očmi današnje resentimente dela prebivalcev, je treba priznati, da so popolnoma upravičeni. Kdor je preživel Goli otok in sorodniki tistega, ki je tam umrl, vsi nosijo obupno breme krivice, ki se je zgodila. Intimno ni nič manjše trpljenje onih, ki so izgubili bližnje v povojnih pobojih. A obstaja pomembna razlika. Skoraj nemogoče jo je dobro razumeti, če nimamo slike, kakršno ponuja knjiga britanskega zgodovinarja Keitha Lowa Podivjana celina. Povojna Evropa, tako rekoč v celoti, je zgrajena na maščevanju, pobojih, izgonih in sovraštvu. Slovenija ni v ničemer izstopala, imela pa je to žalostno okoliščino, da so prek nje šle trume sovražnikov in kolaborantov v domnevno varnejše zavetje Angležev.
Taisti Angleži so, z drugimi zahodnimi zavezniki, naredili marsikaj v škodo Jugoslavije po koncu druge svetovne vojne. V paničnem strahu in odporu do vsega, kar je dišalo po komunizmu, so med drugim raje dopustili ponovni vzpon fašizma v Italiji. A vseeno je prav zaradi Tita, če z njim poimenujemo partizansko narodnoosvobodilno vojno, Primorska danes slovenska. Zato je povsem razumljivo, da Tito ostaja na Sabotinu, trdno in dobro zapisan v zavesti večine Primorcev.
Naj ponovim misel Cirila Zlobca, ki je dejal, da je na intimni ravni enako razumljiva bolečina matere, ki je izgubila sina domobranca, kot tista matere padlega partizana. A občečloveško težko najdem sočutje do domobranstva kot izdajalskega gibanja, najsi ga še tako poskušajo prodati z napisi na spomenikih kot slovensko narodno vojsko, ki so jo pobili komunisti (še pred koncem vojne). In Nove slovenske zaveze nikoli nisem slišal govoriti o mučilnicah, v katere so se spremenile neredke slovenske cerkve. Prvo njihovo dejanje v samostojni Sloveniji je bilo, da so s snemanjem zidne plošče na cerkvi sv. Urha poskušali zabrisati krvave sledi domobranskih zločinov.
In če s precej razumevanja in sočutja poskušamo sprejeti nedavno žalno slovesnost svojcev žrtev povojnega nasilja, to težko velja za del politike, ki jo je, vključno z ukinitvijo državnega praznika, zlorabil za zlovešče govore o napovedi državljanske vojne.
Kako torej ocenjevati Janševo obžalovanje žrtev komunističnega nasilja? Najbrž najprej skozi optiko povsem predanega služenja taistemu režimu od mladih nog naprej poldrugo desetletje. Ni mi znano, da bi kje podrobneje pojasnil svojo kasnejšo spreobrnitev v vernega človeka in gorečega preganjalca vsega, kar je bil dolga leta sam. Predvsem pa je treba pomisliti na neki prav poseben kontrast. Človeku, ki ima trpeče srce za žrtve komunističnega nasilja, bi še nasedli, če se ne bi z veseljem bratil z nosilci najokrutnejših ideologij in praks, ustaši in neonacisti. Vse dokumentirano. Ko bi mu kdaj v resnici šlo za žrtve, mu taka druščina še na misel ne bi prišla. Tako kot je za politično obračunavanje zlorabil srebreniški pokol in otroške žrtve v Beogradu, tako zlorablja tudi vse druge. Čaščenje Trumpa in njegovega rasizma ter evforično razglašanje zmage s prenagljenimi čestitkami sta le droben delček v dovolj jasnem mozaiku njegovega značaja.
