Zato bosta največja med največjimi, Rosvita Pesek in Jože Možina, pred kamere vlekla vse, ki verjamejo v neskončne zarote, krivice, zamolčane falsifikate in fosile brez spomina. Franc Kangler je persona po meri odprte kante za smeti. Lahko trosi popolne neumnosti in deluje kot simpatičen šaljivec. On misli resno, mi vidimo burkača. Težko je verjeti, da se bo po odstopu šefinje informativnega programa Jadranke Rebernik in programske direktorice Ljerke Bizilj kaj spremenilo. Še več, njuni odstopi bodo dokaz tistega, kar trosijo gostje pri Rosviti in Jožetu.
V tem prostoru smo veseli, če kdo odstopi. Oziroma je zamenjan. Dobimo zadoščenje. Še večje zadoščenje pa zadnja leta doživljamo, če lahko komu kaj preprečimo. Kot po tekočem traku zapremo vrata Alenki Bratušek, Nini Betteto in Goranu Klemenčiču. Vrata evropskih institucij. Pa tudi svetovnih v primeru Danila Türka. Katarzičen užitek prepovedi. Gostilniška zabava z naslovom »pa smo ga zjebali«. To me spominja na šalo o zlati ribici, ki izpolnjuje želje. Ko jo kleni Slovenec ujame, mu ona reče, da mu lahko naredi, kar si zaželi. Edini pogoj je ta, da bo njegov sosed dobil dvojno porcijo njegove želje. Ta izstreli kot iz topa: iztakni mi eno oko.
To je ta užitek. Briga me, če bom ob oko, pomembno je, da bo moj sosed, nasprotnik, sovražnik, skratka ne-naš, izgubil obe očesi.
Namreč, tisti, ki so na plano spravili zmontirani prispevek o groznem Goranu Klemenčiču in Evropi predstavljali svojo sliko ali frustracijo z njim, so seveda več povedali o sebi. Kako razumejo svet in domovino. Kot nenehno tožarjenje. Nenehno špecanje. Nenehno iskanje zarotnikov. Nenehno pranje svojega umazanega perila. Pranje je pač osrednji pojem te združbe. Pranje možganov ali pranje denarja.
Lahko pa v vsem skupaj vidimo tudi zabavno plat. V ekipi Slovenije imamo igralce, ki ves čas igrajo na svoj gol. Si zabijajo avtogole. Igralce, ki ne igrajo v ligi prvakov, temveč v tretji conski ligi. Tam pa je najpomembnejše, da onemogočiš svojega soigralca. Mu zlomiš nogo. Za ceno rdečega kartona. Ti boš izključen, ampak tvoj konkurent za mesto v prvi postavi ne bo nikoli več stopil na teren.
Bolj resna plat sproža nekaj vprašanj. Recimo, zakaj nikogar ne zanima, kdo je avtor lepljenke o Goranu Klemenčiču? Še več, zakaj se avtor sam ne izpostavi? Namreč, če je prepričan, da dela dobro delo, skratka, da Evropo varuje pred največjim kršiteljem evropskih vrednot, bi bilo logično, da se postavi v prvi plan. Potrka po prsih in reče: Glejte, pred kom sem vas ubranil. To spominja na cesarjeva nova oblačila. V bistvu vsi vemo, kdo je avtor, ampak se vsi delamo, da tega ne vemo.
Zanimivo je, da tisti, ki so poročali o internetnem filmčku, niso problematizirali njegove vsebine. Skratka, to se je pač pojavilo. Kaj drži ali ne drži, ni naša stvar. Morda pa je zadaj skupinski užitek: dobro so ga nasadili, čeprav vse ni čisto res. Še bolj pa tista: kaj pa misli, da je. Dajmo ga spustiti na realna tla.
Tretje vprašanje zadeva kreatorje prispevka. Ali res verjamejo, da jim bodo naslovniki verjeli? Glede na rezultat, torej odstop Gorana od kandidature, bi lahko rekli, da če niso verjeli, so pa vsaj dvomili. Ali pa nas niso vzeli zares. Nas postavili v otroški peskovnik. Že nekajkrat so nam iz evropskih institucij sporočili, da naj ne hodimo prat umazanega perila k njim. Prvič, nimajo časa za nas, in drugič, to je naša privatna stvar. Dogovorite se doma, potem pa pridite k nam.
In čisto osebno vprašanje: ali avtorji verjamete, da imamo radi tožibabe? Da nagrajujemo in ploskamo špeckahlam?
Navsezadnje pa gre za vprašanje prihodnosti. Za nekaj temeljnih vprašanj. Se bomo zdaj ves čas ukvarjali le še s takšnimi konstrukti? Bo vsak le čakal, kdaj bo fasal lepljenko? Se bo še kdo sploh prijavil na kakšen evropski razpis? Ne glede na odgovore je jasno, da gre za klasičen politični boj. V njem so dovoljena vsa sredstva. Cilj, osvojitev oblasti, opravičuje metode in taktike. In zmešane institucije, kot je nacionalka, so lahko botri tega početja. V njihovo ne-programsko polje novic bo romalo vse, kar se bo sproduciralo v nekih propagandnih sobah ali bunkerjih. Vse, kar bo dišalo po korupciji, klientelizmu, starih silah, socializmu in rdeči zvezdi. Vse, kar se bo slišalo vsaj malo verjetno. Vse, kar bo na agendi poprave krivic.
Ugledni akademik čez lužo je razvil enostavno misel: eni vedo, kako misliti, drugi pa vedo, kaj misliti. Eni postavljajo vprašanja, drugi pa le prenašajo misli drugih. Za prvo potrebuješ glavo in čas, za drugo pa le kanto za smeti…
