S predsednikom vlade delim tudi mnenje, da so njegove koalicijske partnerice vredne marsičesa, ne pa tudi brezpogojnega spoštovanja, ki gre izvoljenim predstavnikom ljudstva. Ne moreš biti v koaliciji, ki ji ton daje skrajno desna stranka, za katero so avtoritarnost, represija in razdor način vladanja, in njenega vodjo hkrati v okviru poslanskega vprašanja opominjati, naj vendarle začne drugače komunicirati, da bo javnost povezoval, namesto da jo razdvaja. To je namreč približno tako, kot da bi diktatorju njegovi uradniki priporočili, naj ljudi najprej prijazno pozdravi, preden jih da pozapreti v samice.
Ne razumem pa predsednika vlade kot politika, ki bi rad zmagal na volitvah, ki ve ali bi moral vedeti, da je politični bonton sam po sebi politika, in da je v tem trenutku koronakrize vprašanje, kako okrepiti zaupanje ljudi, življenjskega pomena. Pa četudi bi tehnično lahko vladal brez »bevskajoče« SMC. Če bi namreč v ponedeljek v parlamentu zgolj izgubil živce, bi zadevo lahko rešil – obstaja institut opravičila ali izjave za javnost. Težava je v tem, da premier svojih besed očitno niti malo ne obžaluje. Vodji poslanske skupine SMC Janji Sluga je namreč prav kmalu prisolil še eno zvenečo klofuto – s poobjavo tvita, v katerem je nekdo, katerega imena si ni vredno zapomniti, svetoval »dve kepe« okoli poslankinih ušes. In tu se vsako razumevanje konča.
Človek, ki poobljavlja pozive k nasilju, ni več le preutrujen, ali nespoštljiv, ali ciničen predsednik vlade – je nasilnež, hujskač in zanikovalec temeljnih demokratičnih vrednot te družbe. Slednje je sicer premier nakazal že s samim nastopom v parlamentu. Slugovi je namreč odgovor na poslansko vprašanje, ki je pomemben demokratični institut, surovo odrekel – ker da tisti, ki so pred enim letom vrgli puško v koruzo in prihajajo iz stranke z enoodstotno podporo v javnosti, zdaj težko solijo pamet drugim, še posebej predsedniku stranke s 30-odstotno podporo. Za povrhu je izrekel neresnico: 30-odstotne podpore namreč SDS ni imela in nima.
Za piko na i je v času, ko se v Sloveniji gostijo stiske in vrstijo brutalni umori, femicidi med njimi, nazorno pokazal, koliko ga moti nasilje v družini. »Dve kepe« okoli ušes so standarden predlog za discipliniranje neubogljivih. Praviloma žensk in otrok. Ko so klofute dovoljene, se ženske menda hitreje zavedo, kaj je njihova primarna vloga. Tako na primer zadevo vidi turški predsednik Erdogan, ki je pred dnevi odpovedal istanbulsko konvencijo, dokument, ki državam podpisnicam nalaga, naj za izkoreninjenje nasilja nad ženskami in nasilja v družini, tudi psihološkega in verbalnega, sprejmejo celovit nabor ukrepov in na vseh ravneh spremljajo uresničevanje tega cilja.
Predsednik slovenske vlade je s svojim »odgovorom« poslanki partnerske stranke slikovito demonstriral moč in »pristojnosti« alfa moškega na položaju. Če ne zna reda v stranki narediti njen šef Počivalšek, ga mora pač sam. Tako kot je že »uredil« s Kustečevo in Kozlovičevo, ki v javnosti raje govorita neumnosti, vzdihujeta ali molčita, ko dobita neprijetno novinarsko vprašanje, na primer Kozlovičeva v Studiu City, kot da bi na glas izrekli kakšno misel, ki ne bi bila po volji šefa vlade. S svojim odnosom do avtoritarne zlorabe oblasti sta dober primer, kako ženske na položaju ne bi smele ravnati. Četudi se jim to osebno splača.
Ko je srbska igralka Milena Radulović javno razkrila, da jo je na akademiji spolno zlorabljal učitelj igre Miroslav Aleksić, so ji tudi v srbski, še prevladujoče patriarhalni družbi, ploskali za pogum in iskrenost. Nekateri s stisnjenimi zobmi, a vendarle. Ko je na instagramu izrazila podporo režiserki filma Quo Vadis, Aida?, ki govori o Srebrenici in množičnih posilstvih Bošnjakinj, pa so si srbski »domoljubi«, ki bi o zločinskem početju sodržavljanov raje še naprej molčali, premislili. Radulovićeva ni nobena junakinja, »Miki« jo je še premalo, v Srbiji je nočemo…, so sporočali po družbenih omrežjih. »Tako kot so si Bošnjaki sami krivi za genocid, ki se ni zgodil, si je tudi Milena Radulović sama kriva za posilstvo, ki se ni zgodilo,« je Vili Einspieler v Delu strnil zanimivi obrat od enoglasne obsodbe do opravičevanja spolne zlorabe.
Omenjeni primer lepo pokaže, kako krhek in pogosto navidezen je napredek, ko gre za zakoreninjena razmerja moči med spoloma, in kako hitro se mizogini verbalni napadi lahko iztečejo v družbeni pogrom. Premier demokratične države bi o tem moral kaj vedeti in zato skrbno paziti na svoje besede ter kontrolirati gnev nad svojimi kritičarkami. Da ne ve, vemo vsaj od njegovega zmerjanja novinark s »prostitutkami« in »prestitutkami«. Zato bi moral čim prej oditi.
