Pa so dosegli svoje. Ideja o spomeniku osamosvojitvi je začela svojo pot realizacije. Vlada že išče prostor za umestitev tistega, za kar so se naši samooklicani osamosvojitelji zavzemali zadnja leta. Vsem nam je bilo jasno, da jih ni zanimal noben muzej ali zbirka, ki bi objektivno in zgodovinsko osvetlila vse pred, vse med in vse po. Tako in tako bi bilo neprijetno, ko bi se tam v muzeju znašli vsi dokumenti o preprodaji orožja in izbrisanih.
Torej, ves čas jim je šlo za spomenik. Simbolno obeležje, veličastno skulpturo, ob kateri se lahko slikajo. Delajo selfije in z njimi polnijo portale, svoje medije in se trkajo po prsih. Seveda imajo ves čas v glavi, da bo spomenik njihova kreacija. Ni šans, da bi bil recimo spomenik navadna plošča, kjer bi bil izpisan znameniti stavek Milana Kučana, da so danes dovoljene sanje, jutri pa je nov dan. Ironično je zadnjo idejo o spomeniku, ki so jo vsi pograbili, pred tednom dni izrekel prav Milan Kučan.
Zakaj so jo tako pograbili? Ker so prepričani, da se je Milanu malo skisalo in se tudi zavzema, da se spomenik revolucije na našem osrednjem ljubljanskem trgu zruši. Da je naš prvi predsednik doživel neko samorazsvetljenje in se bo odrekel svoji zgodovini vsaj tako radikalno, kot se ji je odrekel Janez Janša. In ga bomo lahko naslednja leta redno videvali v cerkvah pri mašah in ob slovesnostih na domobranskih simbolnih krajih.
Obsedenost s spomeniki za družbo ne pomeni nič dobrega. Ker vsaka odstranitev ali postavitev ni nič drugega kot torišče konfliktov. Da se lahko še enkrat oplaja politični diskurz razdruževanja. Naj bo vsem politikom enkrat že jasno eno: mi nismo prav nič razdeljeni. Mi kot posamezniki se nimamo kaj spraviti z drugimi, ker nismo nič skregani ali pa na drugih bregovih. Lahko drugače mislimo, kar pa je samo koristno. Če bi politika rada, da mislimo vsi enako, potem gremo tja, kjer smo z eno nogo nekajkrat že bili. V družbo enoumja. Družbo, ki si jo nekateri samooklicani osamosvojitelji tako želijo. Skratka v družbo, kjer velja le ena absolutna resnica. Resnica, ki jo postavljajo prav oni.
Pred nami je torej čas, ko se bodo politika in vsi okoli nje kregali o spomeniku. Že vnaprej je jasno, da konsenza ne bo. Ker ga ne sme biti. Tako kot ni konsenza o tem, ali naj Slovenija še nastopa na tekmovanju Eurosong. Ko bomo danes zvečer potegnjeni v ta cirkus odtrganih stilov in grafično-svetlobnih efektov ter navijali za naše Joker out, bo ob glasovanju spet nehote ves čas prisotna misel, da nas nihče ne mara. Iz usmiljenja kakšna točka sosedov in tistih, ki jim nismo nevarni. Ampak mi smo tako ali tako že zmagovalci. Prebili smo se iz polfinala. Nabili takšne velesile, kot so Nizozemska, Danska in Grčija. In takoj po tem preboju je na nacionalkinem spletnem portalu zeval naslov: Joker out bodo uživali še en dan.
Ja, za uživanje gre. Vsaj še en dan. Kot bodo uživali samooklicani osamosvojitelji, ko se bo začel graditi spomenik.
Je pa letošnji Eurosong smešen že sam po sebi. Iz Ukrajine se je preselil v Veliko Britanijo. V državo, ki je zbežala iz Evrope, v katero si Ukrajina tako želi. Okej, vsaj v vojaško zvezo za začetek. Eurosong se dogaja v državi, ki vse bolj postaja nepredušno zaprta za politične in ekonomske migrante. V državo, ki vse politične in ekonomske migrante zavrača na celi črti. Ti pa se potem tragično utapljajo v Rokavskem prelivu ali zmrznejo v kakšnem tovornjaku hladilniku. Skratka, če bi že kdo moral namesto Ukrajine organizirati letošnji Eurosong, bi to morala biti Slovenija. Naš junak Janša je bil prvi, ki je simbolno skočil na pomoč Ukrajincem. Tisti znameniti nočni skok z vlakom s kolegoma iz Poljske in Češke je bil zgodovinski. Po njegovih poteh zdaj romajo vsi predstavniki Evrope. Pa tudi naša vojaška pomoč je neprecenljiva. Resda podarjeni tanki bolj spadajo v muzeje ali na odpade, ampak pomembna je simbolna teža pomoči. Vredna kakšnega spomenika.
Letošnji Eurosong je neke vrste slika sveta. Ena sama forma. Vsebine so se zaradi lažnih novic in spletnih portalov ter družbenih omrežij že zdavnaj zbanalizirale v nulo. Ostal je en sam maškaradni cirkus, ki zakriva resnično stanje stvari. Tam v dvorani v Liverpoolu je videti vse tako prisrčno in brezskrbno. Tako povezovalno in neškodljivo. Predvsem pa skrajno egoistično. Tako kot približno pojejo naši finalni junaki: ne računajte na nas, ker mi bomo samozadovoljno plesali, se ljubili in igrali, kot da nas jutri več ne bo.
Najbolje bi bilo, da danes zmagajo Avstralci. Njihov težkometalnolirični komad z refrenom »Obljubi mi, da bo vse v redu« je res svetla točka v vseh distopičnih napovedih prihodnosti. Nacionalka bo lahko polnila program dan in noč, ko bo spremljala naše predstavnike na poti na drugi konec sveta. Zdaj je bil dokumentarec dolg eno uro, za pot v Avstralijo bo lahko vsaj en dan. Z obveznim dodatkom, da je Avstralija odprta država. Pa tudi prireditev bo končno dobila svoj pravi termin. V Evropi bomo tekmovanje spremljali zgodaj zjutraj. Namesto risank ...
