Doživel sem ga pred 40 leti med vzponom in spustom z najlepše gore na svetu, Cerro Torreja v Patagoniji. Z Radom Fabjanom in Matevžem Lenarčičem smo se plezanja lotili utrujeni in podhranjeni, le nekaj dni po Fitz Royu, kamor smo se po prvenstveni smeri povzpeli kot prvi Slovenci. Na dveh tretjinah smeri nas je ujelo slabo vreme in obrnili smo. V snežno luknjo pod steno smo popadali nekaj minut pred polnočjo. Ko smo, izmučeni do zadnje dlake, lezli v spalne vreče, sem zgrožen pomislil, da nas v novem letu čaka še en poskus.
Zdaj je drugače. Prestar sem že, da bi me z grozo navdajali osebni izzivi. Je pa zato po svetu in doma na delu cel konglomerat regresivnih zdrsov, spričo katerih bi morali v leto 2026 stopiti previdno in zaskrbljeno. Kaj sestavlja ta konglomerat?