»V gostilni v Ankari sedijo Slovenec, Bosanec in Turek in gledajo televizijo.«
Potem postane resno.
»Koliko imaš ti na banki?« me vpraša Turek.
»Nimam nič,« sem mu panično odgovoril. »Od kje naj bi kaj imel?«
Bosanec in Turek prikimata, da je to dobro. Zelo dobro. Na televiziji so kazali demonstracije pred bankami na Cipru.
»Potem ti tudi nič ne morejo vzeti,« modro prikima Bosanec, ki je imel z enosmernimi finančnimi transakcijami veliko izkušenj. To je bil velik trenutek v zgodovini svetovne ekonomije. Kazalo je, da se v banki splača imeti manj denarja, ne pa več. Od oktobrske revolucije in nacionalizacij po drugi svetovni vojni je bilo prvič ponovno res. V zgodbo pa so bili na napačnem koncu ponovno vpleteni Rusi. Evropska ekonomska politika je dosegla enega tistih vrhuncev, v katerih je upravičeno govoriti o revolucionarnih spremembah.
Skupaj smo zrli v ekran in se čudili. Jaz sem samo gledal, ker turško ne razumem, vendar so bile slike dovolj zgovorne. Kazali so banke, modre evropske zastave z dvanajstimi zvezdicami, razburjene ljudi, ki so s pestmi mahali proti kameri, neke druge ljudi v temnih črtastih oblekah in Angelo Merkel. Saj niti ni bilo videti tako hudo, ker se Nikozije drži nekaj mediteranske improviziranosti in daje slutiti svet, v katerem se ljudje znajdejo tudi brez velikih sistemov. Še razmejitvena frontna črta, na kateri čepijo desetletja mirovne enote Združenih narodov, je bolj turistična atrakcija kot pa območje prekinitve sovražnosti. Limassol pa je prelepo relaksirano obmorsko letovišče, ki skorajda ne pozna drugih letnih časov kot pomladi in poletja.
Severni del otoka okupira turška vojska, kar daje Cipru svojevrsten čar. Cel otok je del Evropske unije, njegov severni del pa je pod turško okupacijo, tako kot je Zahodni breg Jordana pod izraelsko. Pa nikjer v Evropi nikoli ni nastalo evropsko mirovno gibanje za osvoboditev Evropske unije izpod turške okupacije. Tudi njegovega oboroženega krila ni v nobeni evropski prestolnici. Evropske prestolnice vzbujajo vtis, kot da sploh niso seznanjene z okupacijo Evrope na njeni meji s Sirijo. Do Sirije pa se obnašajo, kot da z njo meji samo Turčija, EU pa ne. Pa je med Ciprom in Sirijo samo toliko morja, da ga je en Sirec preplaval. Ime mu je bilo Firas Mula, od Cape Andreasa na Cipru do Latakje v Siriji pa je poleti leta 2007 plaval 42 ur. Ni bežal, plaval je iz EU v Sirijo.
»Nekaj je šlo narobe s to zgodbo o Evropi,« je rekel Bosanec. »Jaz sem v predalu svoje stare mame našel 170 nemških mark. Se jih spomnita?«
Oba sva prikimala, da ja, spomniva se nemških mark z orlom.
»Mislil sem jih že uokviriti in dati na zid, pa mi je nekdo rekel, da jih morda lahko še zamenjam. Nemška marka je bila resen denar. Kdo ga ne bi vzel? V banki so mi zanje dali 150 konvertibilnih bosanskih mark.«
Pripomnil sem, da to ni slabo. Bosanska marka je v razmerju do nemške marke skoraj ena proti ena.
»Ja, ampak potem sem vse skupaj zamenjal v evre. Dobil sem jih skoraj 75. Kje je logika? Evro je uničil nemško marko in jo prepolovil.«
Sam menjave ene valute v drugo nikoli nisem prav dobro razumel in se mi je zdelo, da vedno izgubljam. Zato sem se evra tako zelo veselil. Tam se je zdelo, da se nikoli ne more zgoditi, da bi človek lahko izgubil. Ideja, da je evro prepolovil nemško marko, se mi je zdela sijajna, le da se je zdelo, kakor da si je marka za bojišče, kjer bo povrnila vse hudo, izbrala Ciper.
»Ni pametno biti majhen v tej družbi,« je hladno konstatiral Turek, z Bosancem pa sva gledala skozi okno in se delala, da govori nekomu drugemu.
»Tudi mi smo imeli težke čase,« je nadaljeval. »Bili so časi, ko so bile v Turčiji vojaške diktature. Prišli so ponoči in odpeljali človeka. Pretepli so ga kot mačko in vrgli v temnico.«
V Turčiji sem bil prvič v sedemdesetih letih. V Istanbulu sem bil ravno, ko so generali prevzeli oblast od civilno izvoljenih oblasti. V tem dejanju ni bilo nič protizakonitega. Turška ustava, ki jo je v dvajsetih letih napisal ustanovitelj turške nacionalne države Kemal Mustafa Atatürk, je vojski nalagala, da v primerih, ko je ogrožen ustavni red, prevzame oblast in zaščiti laično naravo države. Šele sedanjemu premierju Tayyipu Erdoganu je uspelo, da je skozi parlament spravil ustavni amandma, ki je vojsko izključil iz neposredne politike.
»Res ni bilo lahko pod generali,« je rekel Turek. »Človeku so znali uničiti življenje. Ampak denarja iz banke pa mu niso pobrali.«
Pod okni je tekel promet. Mimo so vozili skoraj samo novi avtomobili. Turki so s ponosom za vsakega posebej rekli, da je narejen v Turčiji. Tudi vse drugo, česar se je človek dotaknil, je bilo narejeno v Turčiji, od miz in stolov do paličnih mešalcev. Avtobusi in namizni pribor so bili narejeni v Turčiji, televizije in stekleni kozarci za marmelado.
»Do zdaj sem mislil, da se nam je zgodila velika krivica, ker nas niso hoteli sprejeti v Evropsko unijo,« je nadaljeval Turek. »Bog vedi, zakaj je to bilo dobro,« je končal z izrazom, ki ga uporabijo sufiji, takrat ko sosedu pogori hiša.
Vljudno sem molčal. Zakaj ravno Turčija ni v EU, res ni bilo najbolj razvidno. Gospodarsko se je razvijala tako, da po enem letu Ankare ni bilo več mogoče spoznati. Kjer so bila še lani polja, so stale nove mestne četrti. Kdor je v mestu iskal tradicionalno turško čajnico ali kavarno, se je moral zadovoljiti s Starbucksom in drugimi od orientalizma zelo oddaljenimi izumi. Sredi Anatolije je stalo evropsko mesto. Ni bilo ravno lepo, ker si na neskončnih vrstah oko ne more spočiti. Vendar sem na poteh po Evropi videl vrsto mest, ki so bila v primerjavi z Ankaro zaostala.
Vedel pa sem, kaj prihaja, in sem imel na vprašanje pripravljen odgovor.
»Kako pa gre kaj Sloveniji?« me je vprašal moj turški prijatelj in gledal slike iz Nikozije.
»Mi nimamo ekonomskih problemov, ampak politične. Naša kriza je politična.«
To se mi je zdel dovolj nejasen odgovor, ki bi lahko speljal zvedavost v bolj varne vode.
»Aha, politična,« je prikimal. »Nekaj so vas omenjali v prispevku o Cipru.«
»Kaj pa?«
»Da se govori, kako ste zelo krhka država in da ste morda naslednji na vrsti za bankrot.«
Tako se konča tisočletni sen o državi. Turek vljudno sprašuje o bankrotu cele države.
Poskusili smo z monarhijo, komunistično plansko ekonomijo, samoupravljanjem in demokracijo. Mogoče bi lahko poskusili še z islamsko republiko. Potem so opcije skorajda že izčrpane.