»Ampak tudi midva sva kupila to neumnost.« »Midva sva kupila avto. To pa žal spada zraven.« Pred blokom sta našla prazno mesto med dvema avtomobiloma. Željko ga je na pogled ocenil. Zdelo se mu je nekoliko tesno.
»Ne bo šlo.« »Seveda bo. Vključi parkirnega pomočnika.« Željko je Lizo mrko pogledal. »Jaz sem parkirni pomočnik, Liza. Jaz!« »Potem pa pomagaj in parkiraj, gospod vseznalec.« Zapeljal je mimo parkirnega prostora, prestavil v vzvratno, pogledal v obe ogledali. In spet zapeljal naprej. »Kaj vendar počneš?« »Nastavljam se.« »Nastavljaš? Komu, čemu? No, kakorkoli, nastavljaš se že tretjič.« Avto za njima je potrobil. »No, lepa reč. Zdaj imam pa še občinstvo.« Liza je izgubila potrpljenje in je besno pritisnila tipko za samodejno parkiranje. Na zaslonu se je izpisalo: Vozite naprej. Sistem išče parkirno mesto.
»Saj sva ga že našla,« je ponorel Željko. »Avto ga pa še ni,« je odgovorila Liza.« »Torej ni bil pozoren. Halo??« Na zaslonu se je prikazala puščica. »Ustavite vozilo in prestavite v vzvratno prestavo,« je prebrala Liza. Željko je ubogal. »Spustite volan.« Ni ga spustil. »Željko!« »Kaj?« »Spusti volan!« »Pa saj ga ne držim!« Držal ga je z obema rokama. Avto se je počasi premaknil nazaj, volan pa se je začel vrteti. In Željko je otrpnil. »Preveč mota.« »Ve, kaj dela.« »Kako lahko ve?« »Ima kamere.« »Kamere niso oči!« Avto se je približal robniku. Željko je v paniki ponovno zgrabil za volan. Na zaslonu se je izpisalo: Parkirni sistem je bil prekinjen. »Zakaj si histerično zgrabil za volan, če ne bi smel?« »Ker bi šel avto sicer direktno na pločnik.« »Ne bi!« »Še pol metra in bi.« »Do pločnika sta bila dva metra.« Za njima je nekdo spet potrobil. »Zdaj boš moral pa lepo sam parkirati,« je znervirano rekla Liza. »Saj to sem že ves čas tudi hotel, pa si se ti vmešala.« Željko je zapeljal naprej, obrnil volan, šel nazaj, znova naprej in še enkrat nazaj. Parkirni senzorji so začeli divje piskati. »Dovolj bo,« je ponorela Liza. »Še malo.«
Piskanje je postajalo vse glasnejše. »Željko!« »Vidim!!!« Trenutek pozneje je počilo. Oba sta onemela. Iz avtomobila za njima je stopil moški in jezno pristopil k Željkovemu avtomobilu. »Kaj vendar počnete? Saj sem vam trobil!?« »Se opravičujem, gospod.« »Zaleteli ste se v moj avto!« »Vem. Nisem kriv, nimam pojma, kako je prišlo do tega. Sistem je sam parkiral.« Liza se je medtem delala nevidno. »Kakšen sistem?« je vprašal moški. In Željko je obupan pokazal na zaslon. »Ta. Parkirni pomočnik. Jaz nisem nič kriv. Ves čas sem mu govoril, naj pazi.« Moški je godrnjaje odšel, Željko je počakal, da se je oddaljil, in z nasmeškom na obrazu rekel: »Mogoče pa ta sistem le ni tako slab. Od zdaj naprej bo on kriv za vse.«