Odkar pomnim, mi mama pravi, da sem cela leva. Žlico, kulico in koso držim z levo in če bi se dalo, bi se z levo tudi rokovala. Moja mama pod točko »cela leva« namiguje na to, da sem pri svojem rokovanju z rečmi štorasta, a to se njej le tako zdi, ker je navajena gledati one, ki reči prijemajo z desno: večino.
Vsakič ko gre mimo in jaz slučajno grabljam, zavzdihne: »Kako težko te gledam! Kdo je tebe grabljati učil!« Z levo? Nihče. A tudi brez lekcij sem se prebila do točke, ko z »nepravo« roko povsem mirno, skorajda samodejno izvršujem množico vsakodnevnih dejanj, ki dajejo bolj ali manj »prave« rezultate. Brez lekcij? Laž. Veliko lekcij je bilo, le da niso prišle od zunaj, pač pa od znotraj. Poskus in napaka in še ena napaka in še en poskus. Trma? Spretnost? Zavzetost? Mah, ne. Veliko bolj je šlo za vprašanja osnovne higiene, preživetja. Treba je bilo pač opraviti naloge, da je bil zvečer pred spanjem mir.
Ne le grablje: vse orodje je narejeno za desničarje. Da o kitarah sploh ne govorimo. A v desetletjih sobivanja s svojim prirojenim, malo pa tudi trmasto vzdrževanim levičarstvom sem razvila teorijo in prakso, da je orodje pač treba znati prijeti z vsake strani, pa četudi z mezinčkom. Ob najbolj trdovratnih primerkih si lahko pomagamo z različnimi okončinami ali sklepi, s kolenom, nosom ali gležnjem, tudi z zobmi, pri čemer je treba nekaj pozornosti nameniti robustnosti orodja. Obstaja takšno, ki ga samo pogledaš z napačne strani, pa se že sesuje vase. In tako, ki mirno zdrži upogibe, brce in kletvice. Če je orodje kaj vredno, potem zdrži tudi nenadne padce iz rok in vožnjo po razritem makadamu, res pa je, da ob tem trpi finomehanika. Detajlne nastavitve in občutljivost pri pregrobem rokovanju z orodjem izpuhtijo v zrak.
Tako se je torej zgodilo, da sem prišla po stopnicah navzdol na postajo berlinske podzemne železnice U2 z imenom Rosa-Luxemburg-Platz. Gre za izjemno lepo postajo, takšno s keramičnimi ploščicami, na katerih se bohotijo velikanske črno-bele fotografije mesta Berlin, kakršno je bilo nekoč, ko barvne fotografije še niso obstajale in ko tudi trg Rose Luxemburg še ni bil trg Rose Luxemburg.
Že sem hotela steči na vlak, ki je z glasnim utripanjem rdečih luči oznanjal, da zapira vrata in drvi naprej, ko me je ustavila podoba, ob kateri sem morala zajeti sapo in narahlo stresti z glavo. Bolje: sesedla sem se na čakalno klop in obstrmela z odprtimi usti.
Pred menoj je stal človek, moški, plavolas in modrook moški v svojih poznih štiridesetih, zgodnjih petdesetih, najlepših, zrelih letih, urejen moški v polikani laneni srajci in še malo bolj polikanih lanenih hlačah, strumno je stal ob svojem kolesu, takšnem črnem, starodobnem, robustno varjenem mestnem kolesu iz prejšnjega stoletja, prav takšnem, kakršna so vozili pred stotimi, devetdesetimi, osemdesetimi leti, videlo se je, da je tudi sprednja svetilka še prav stara, dinamo je bil še originalen, zadnji prtljažnik pa je bil sploh takšen, kakršnih v današnjih časih nismo vajeni: nabasan s knjigami.
Podoba je bila tako močna, da so se vanjo neslišno in odprtih ust zazrli vsi, ki so v tistem trenutku prihiteli na postajo podzemne železnice U2 z imenom Rosa-Luxemburg-Platz. Zazdelo se mi je, da se je stoletje premaknilo za eno stopničko nazaj in nam namenilo trenutek za premislek, za streznitev, za pogumni vdih iz pljuč, ki človeku pomaga, da z levo in desno pritisne na pedala in se zažene v breg, četudi bicikel škripa in je možno balanco držati zgolj z mezinčkom, pa še to z desnim, kar je izjemno problematično, če je človek levičar.
Pravim: urejen moški s skoraj nevidno, skrbno počesano prečko v laseh, je strumno stal ob svojem starinskem kolesu, na zadnjem prtljažniku, na sprednjem prtljažniku in tudi na desni rami pa je tovoril polne torbe, lanene in bele, da je bilo že od daleč videti, da so v njih knjige – izobražen človek, ni kaj, že na prvi pogled –, kot da je v neposredni bližini postaje pravkar izropal najbolje založeno knjigarno s sodobno literaturo, stal je tam, kakor da bi prišel naravnost z zgodovinske črno-bele fotografije s keramičnih ploščic podzemne postaje U2 na trgu Rose Luxemburg, na belih lanenih torbah in na beli laneni srajci pa so se v rdeči in modri barvi bleščali velikanski napisi: AfD.
Alternativa za Nemčijo.
Pomislila sem: to sem že doživela. Déjà vu? Ne. Zgodovinski spomin. Tisti pravi, tisti doživeti, tisti, ki se je vtisnil v srca in v možgane žensk in moških, ki so živeli pred mano, veliko pred mano, tukaj, na tem istem mestu, na tej isti postaji. Pomislila sem: tukaj stoji, strumno, vsi ga gledamo in nihče nič ne reče, ker …
»Hej! S katero roko pa ti držiš balanco?!« Mimo spodobnega, polikanega človeka s kolesom se je primajal klošar, očitno pijan, in mu skušal iztrgati desnico z bicikla. »Te tvoji niso naučili?! Prijeti moraš z levo! Kako boš sicer pozdravljal?!«
Podzemna postaja pod trgom Rose Luxemburg je bruhnila v dolg, odrešujoč smeh.
Demokracija je orodje, ki ga je treba vzeti v roko. Levo? Desno? Mah, ne! Veliko bolj gre za vprašanje osnovne higiene, preživetja. Treba je opraviti naloge, da je zvečer pred spanjem mir.
