Očitki, da je nekaj narobe z našim modelom mobilnosti, so presneto na mestu, podpirajo pa ga težave z alternativami. Glavni problem javnega prevoza je nepredvidljivost zaradi hudih zamud. Souporaba, ki je sicer fantastična alternativa, pa ima toliko večje izzive s pokritostjo. Zlasti na obrobju mest in na podeželju, kjer pokritosti sploh ni.
To niso izključno slovenske težave. Zato je na zelniku Elona Muska leta 2016 zrasla ideja o robotaksijih. Avtonomnih avtomobilih, ki jih kupimo za osebno uporabo. Ko jih ne uporabljamo, jih oddajamo v souporabo. Predstavljajte si uber, le da namesto ljudi delajo roboti. Gre za super idejo, kako začne tista pločevina, ki 97 odstotkov časa samo stoji pri miru in povzroča stroške, tudi sama prispevati v družinski proračun. A tudi ta zamisel ima rahel problem – od njene uresničitve smo še zelo daleč.
Industrija stopnje avtonomnosti vozil razume na podlagi lestvice od 0 do 5. Pri stopnji 0 voznik vse počne sam. Stopnja 1 prinaša pomoč, kot sta tempomat ali ohranjanje voznega pasu. Stopnja 2, ki je danes najpogostejša, združuje več sistemov – avto lahko hkrati pospešuje, zavira in krmili, a mora voznik ves čas nadzirati dogajanje. Sem sodijo sistemi, kot jih ponujajo Tesla, Mercedes-Benz in BMW.
Stopnja 3 je že bolj ambiciozna: avto lahko v določenih razmerah vozi sam, voznik pa lahko začasno odvrne pogled s ceste. Tak sistem danes v omejenem obsegu ponuja Mercedes-Benz z rešitvijo drive pilot. Stopnja 4 pomeni visoko avtomatizacijo – vozilo lahko vozi samo na določenih območjih ali v določenih pogojih brez posredovanja človeka. Tu so pionirji podjetja, kot je Waymo, ki že ponuja robotaksije kot storitev v izbranih mestih.
Popolna avtonomija, stopnja 5, pa pomeni vozilo brez volana in pedalov, ki se znajde kjer koli in kadar koli. Tega danes ne ponuja še nihče. In prav tu se skriva bistvo: tehnologija napreduje, a počasneje, kot so nam obljubljali pred desetletjem. Dokler avto ne bo sposoben samostojno in zanesljivo voziti v vseh razmerah – tudi na zasneženih slovenskih cestah in ozkih vaških poteh – bo ideja, da naš avto služi denar, ko ga ne uporabljamo, še naprej znanstvena fantastika.
Storitve, ki obstajajo danes, kot je Waymo, v prvi vrsti ne koristijo potrošnikom, temveč predvsem taksi podjetjem, ki lahko zaposlujejo manj voznikov. Hkrati ne rešujejo težav pokritosti. To se dogaja tudi v Zagrebu, kjer je Mate Rimac minuli teden po hudih zapletih naposled uspel zagnati svojo storitev robotaksijev Verne. Niso povsem avtonomni, saj za zdaj v njih sedi zasilni operater. Prav tako smejo voziti le po posameznih delih Zagreba. Velik dosežek. Ni pa to še tisti robotaksi, ki smo si ga obetali pred desetletjem.