Čas je tak, da vsak pogled na večino družb v vzhodni Evropi povzroča slabost v želodcu. Gre bolj ali manj za isto žalost od Alp do Karpatov - avtokratski fevdalni kapitalizem. Včasih, kot v primeru nedavnih lokalnih volitev na Hrvaškem, volilci »kaznujejo« desnico s podporo drugim strankam, a v celoti gledano je to malo in ni dovolj. »Druga« ali »nova« Evropa danes ni – in če smo natančni, nikoli ni bila – oaza liberalizma. Gre večinoma za majhne zakompleksane narode, za katere se zdi, da njihovi problemi z identiteto nikoli ne bodo minili. Trideset let je namreč od padca ideje komunizma, a iz tega je nastalo zelo malo, glede na tisto, kar se je obljubljalo. Te države so še vedno rekrutni centri za Zahod in iz leta v leto se povečuje število ljudi, ki hočejo tja. To je paradoksalno: tisti, ki si želijo absolutno oblast nad svojimi državljani, delajo vse, da bi ti ljudje odšli. A to tudi je glavni problem avtokracije: ko golta druge, pravzaprav žre samo sebe. Gre namreč za nenasitno pošast.
Novica je, da je bil pred nekaj dnevi let Ryanaira iz Aten v Vilno »fizično preusmerjen« in prisiljen v pristanek v Minsku, kjer sta bila zadržana in aretirana opozicijski bloger Roman Protaševič (26) in njegovo dekle Sofija Sapega (23). Po besedah očividcev nista bila edina, ki nista nadaljevala leta. Zadržali so še pet ljudi. Po starem dobrem načelu, da je vsak kriv, dokler ne dokaže, da je nedolžen. Kibernetsko stalinistično ugrabitev so izpeljali kot v hollywoodskem trilerju iz osemdesetih. Potniškemu letalu so lažno sporočili, da je na njem bomba, potem pa ga je mig-29 prisilil, da je pristalo v Minsku. Tam je policija še malo brskala po letalu in z njega zvlekla mladega aktivista/novinarja, njegovo dekle in še nekaj ljudi ter jim po tem, ko jih je obdelala, dala odvratna »priznanja«, ki so jih morali javno prebrati.
Navsezadnje je to skoraj klasična zgodba, ki spominja še na eno ugrabitev: gre za bolivijskega predsednika Eva Moralesa, ki so ga na poti iz Moskve nazaj domov zadržali na Dunaju. In to zaradi suma, da je v letalu Edward Snowden. Če bi bilo tako, bi se letalo vrnilo v Moskvo, saj so države članice EU zaprle svoj zračni prostor za prehod Moralesovega letala. A Snowden je bil v Moskvi in kriza se je hitro končala, diplomati zahodnih držav pa so se morali opravičiti.
Po mednarodnih konvencijah je to, kar se je zgodilo z Ryanairovim letalom hijacking (ugrabitev letala) in tu ni napake. To vemo. A tisto, česar ne vemo, je, kdo bi lahko izdal zaupne informacije. Varnostni strokovnjaki trdijo, da je beloruska veja KGB morala imeti nekoga od znotraj. Obveščevalci so torej prišli do podatkov o številu in imenih potnikov pa tudi do nekaterih drugih informacij. Torej je moral biti nekdo v prometnem sektorju letališča, s katerega je letalo vzletelo, in letališča, kamor je bilo namenjeno, vključen v to akcijo.
To je, kajne, neprijetno, saj meče senco na varnostno prakso Evropske unije. Ki se zdi »kompetentna« skoraj tako kot njena politika z begunci v Sredozemlju. Letalo, v katerem je bil Protaševič, je letelo med dvema državama članicama EU, prisilno pa pristalo v državi, ki to ni. Hladna vojna? »Vroča« pomlad. Zunanji ministri G7, ki se bodo ta mesec srečali na vrhu v Cornwallu, so že zahtevali, da Belorusija brezpogojno izpusti Protaševiča. To pomaga približno toliko, kot če neki birokrat iz pisarne v Bruslju res sočustvuje z oljkarjem s Korčule ali vinogradnikom iz Medane.
Torej, razmišlja se o uvedbi sankcij v Belorusiji. Leti se odpovedujejo, zračne poti v Moskvo se spreminjajo, mnoge države zahodne Evrope od svojih letalskih prevoznikov zahtevajo, da se izogibajo zračnemu prostoru Belorusije. Nekatere od njih so suspendirale dovoljenje za delo državni družbi Belavia.
Od časov, ko je bilo letalo ekskluzivno prevozno sredstvo za privilegirane, se je torej marsikaj spremenilo. Ali pa tudi ne? Tisti starejši se gotovo spomnijo skupin vzhodnoevropskih turistov na Jadranu, od Ulcinja do Kopra, ki so vsake toliko imeli sestanke z »delegati«.
Delegati so pravzaprav bili agenti tajnih policij, katerih naloga je bila, da spremljajo, kaj se turisti, ki dobijo dovoljenje, da enkrat na pet let vidijo Jadran, pogovarjajo z domačini. Kako je z njihovim domoljubjem, ali je med njimi kdo, ki teži k begu na Zahod, in tako dalje in tako dalje. Slovani precej prizadevno opravljajo vohunske posle: vsa mentaliteta, od Urala do Karavank, se v tem precej dobro znajde.
Kaže torej, da delegati KGB niso samo v brutalističnih zgradbah na Jadranu, ampak so povsod. In da še naprej povsem solidno opravljajo svoje delo. To je skoraj zrelo za šalo:
– Ej, kam boš šel letos na morje?
– V Grčijo.
– S katero agencijo?
– S KGB.
Protaševiču, če mu »dokažejo« krivdo iz obtožnice, grozi kazen 15 let zapora, lahko pa bi ga tudi obsodili na smrt.
Zdaj ni več smešno.
