Prejšnjo nedeljo je finale svetovnega prvenstva v hokeju gledalo okoli tri milijone državljanov Češke. V povprečju vsak tretji. Sedmič v zgodovini, odkar se je država ločila od Slovaške, je Češka postala svetovni prvak in tako postala uspešnejša od države, ki jo je nasledila: Češkoslovaška, ki je obstajala do leta 1993 (morda so se zato mirno ločili, ker so to storili v pravem času), je osvojila šest naslovov svetovnih prvakov. Na Staromestskih namestih se je zbralo več kot 50.000 ljudi, da bi pozdravili šampione, ki jih je sprejel praški župan Bohuslav Svoboda. Po desetletju, ko niso osvojili niti ene medalje na velikih tekmovanjih, so se zdaj nanje vrnili skozi velika vrata. Trener Radim Rulik je dejal, da je bila publika šesti igralec na terenu, strelec odločilnega gola pa je bil David Pastrnak, napadalec Boston Bruins.
Vsak narod je torej enak, ko gre za takšne stvari. Vprašanje pa je, koliko ljudi meni, da je to »njihova« stvar. Če vam je šla na živce histerija pri proslavljanju balkanskih športnih rezultatov, vam ne bi bilo všeč niti na Starem trgu, kjer človek ni mogel kaj, da ne bi pomislil, kaj bi se lahko zgodilo, če si bosta Dončić in Kyrie Irving v finalu NBA proti Bostonu priborila prstan. Že vidim Jankovića, kako v morju zastav na Kongresnem trgu objema Dončića, a pustimo ob strani zaenkrat te napovedi: ljudje radi praznujejo, a v današnjem svetu, v katerem je tako malo razlogov za praznovanje, jim tega ne gre zameriti.
Tukaj, v tej pokrajini, v neposredni bližini katere, v Sudetih, se je praktično začela druga svetovna vojna, so asociacije preprosto neizbežne. Večinoma ne maram klasičnih potopisov, to je lahko priložnostno pesnjenje o nečem, česar človek ne pozna, potem pa išče podrobnosti, s katerimi bi morebiti lahko podkrepil svoj tekst. Znojmo je prvo veliko mesto, ko z Dunaja preko Moravske potuješ v Prago. Mesto je znano po vinih, konzerviranju sadja in zelenjave, proizvajanju keramike in športu. Ime je znano iz stavnic. Seveda gre za hokej. Prijatelj pravi, da je ta južni del še vedno najmanj razvit in gospodarsko najšibkejši del Češke. Danes je železna zavesa nevidna in skoznjo se gre neopazno. Samo dvignete glavo in iz sveta bidermajerja in kamnitih levjih glav pogled, kot da nekje to išče, vidi zarjavelo pločevinasto streho nad avtobusnimi postajališči mestnega prevoza. Povsod je mogoče srečati obupanega človeka, a pri nas na vzhodu je ta pogled praznine nekako bolj dokončen. Trajnejši.
Eden od aksiomov, na katerih je zrasla zahodna kultura, je bil tisti, da se je mogoče z družbenega dna povzpeti na vrh ne glede na to, kolikokrat človek pri tem pade. To preprosto ni več tako: obresti so nizke, plače stagnirajo, cene nepremičnin rastejo, ljudje prodajajo kvadratne metre v dragih mestnih predelih, da bi šli na cenejše, v hujših primerih pa hodijo spat lačni, da bi njihovi otroci lahko jedli: izgubljajo, kar so dosegle že predhodne generacije, tisti, ki delajo, povečujejo dolgove, kot tudi države, lastniki teh dolgov pa postajajo banke. Ob pregovornem čudenju ekonomistov in analitikov, zakaj je vse to tako, in nezmožnosti, da bi se ta slika spremenila.
Tako bo, vse dokler se ne bo obdavčilo najbogatejšega dela družbe, ki pravzaprav vse ostale pušča v položaju, da kupna moč pada glede na cene stanovanj. In pa da srednji razred izginja in/ali da se pred tem razdeli na dve skupini: brezdomce in podnajemnike. S tendenco, da ti dve skupini na koncu postaneta ena. V taki razporeditvi stvari se zdi, da niti malo ni čudno, da se pozornost s teh tem usmerja na spektakle banalnosti. V triumf praznine, kot bi dejal morda največji češki pisec 20. stoletja Milan Kundera. Kajti kam nas vodi ta non-judgemental, nevtralna, whataboutistična slika sveta brez zavzemanja stališča? Kam s temi obtožbami pasivne agresivnosti in zatiranja? V svet brez prepričanja, v svet, v katerem je vsaka ideja – odveč. V osnovi je vsaka ideologija pomanjkljiva in ni je treba braniti, a kaj je človek brez prepričanja. Idealni potrošnik? Ja, dokler ima kaj trošiti. Kot smo videli, do nekega trenutka. Od točke, ko si s svojim delom ne more plačati strehe nad glavo, je prazna lupina. V Znojmu, Celju ali Mostarju, vseeno.
V zameno za življenje brez prepričanja se ne ponuja nobeno znanje. Dobimo komprimirano sliko civilizacije, ki se začenja to jutro. Od danes. S sliko na facebooku, s pol stavka na twitterju. Izbrisan spomin z vsebino, ki je izbrisana, še preden je nastala. Nadaljujemo proti Pragi, ta del Češke je tako zelo dolenjski. A pri nas je lepše. Vse se rahlo sugestivno spreminja v zgodovinsko kuliso: imena ulic, zapisana z belimi črkami na rdeči podlagi. Kot barve Veleža ali Crvene zvezde. Ulice se imenujejo Sokolska ali 17. september in ni se težko identificirati.
Po drugi strani je jezik drug. In druga bolečina. Srečanje s Prago je vedno dogodek. Zvečer, v času odpovedanega Springsteenovega koncerta na starem letališču, se pogovarjamo, kako so to vezi, ki jih ni mogoče pretrgati: odnos Masaryka in Plečnika je že kliše v obči kulturi, angleški propagandni dokumenti iz druge svetovne vojne Slovence označujejo za »Čehe z juga«, tukaj bolje razumejo slovenščino kot nekdanjo srbohrvaščino. Vendar, ko človek gleda obraze ljudi, je težko verjeti v zgodbo o uspehu. A morda o duhovnem stanju govori tudi to, da se praško letališče imenuje Havel, varšavsko Chopin, medtem ko ljubljansko ponosno nosi Pučnikov, zagrebško pa Tuđmanov priimek.
A tako je vedno: nekateri odrastejo prej, drugi pozneje. Nekateri nikoli. Kot dobri vojak Švejk. Najljubši Čeh vseh časov.
