Piše se leto 1995. Uvedba mature predstavlja eno največjih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Samo uvedba enotne osnovne šole leta 1958, usmerjenega izobraževanja leta 1981 in uvedba devetletke v drugi polovici devetdesetih let se lahko primerjajo. Pri maturi in devetletki sem pri nastajanju rešitev in uvajanju sodeloval kot direktor Zavoda RS za šolstvo.
Na obe veliki spremembi sem se spomnil ob intervjuju predsednika vlade prejšnji teden, ko je dejal, da reform »ne bomo uvedli, če jih ljudje ne bodo razumeli in sprejemali«. Trditev se po svoje zdi logična in razumska, ima pa napako. Vsako uvajanje sprememb naleti na nasprotovanje in odpor, pa naj bo še tako dobro pripravljeno, saj nas vrže iz cone udobja. Uvajanje mora zato biti zelo dobro pripravljeno in imeti večino odgovorov na (pričakovano) postavljena vprašanja, imeti mora tudi jasen finančni okvir nastalih stroškov. Še bolj pomembno je vzbujanje zaupanja, ki ga morajo vzbujati tisti, ki spremembe pripravljajo in uvajajo.
Kako smo to počeli pred slabimi tridesetimi leti? Pri uvajanju mature smo se v veliki meri naslonili na mednarodno maturo, ki sta jo v Sloveniji pred letom 1995 uspešno uvedli dve gimnaziji. Zelo jasen je bil tudi glavni cilj uvajanja mature – poenotenje standardov znanja, čemur bi pedagoški delavci težko nasprotovali. Pripravljene rešitve smo natančno predstavili ravnateljem in učiteljem, ki so bili deležni tudi sistemsko urejenega izobraževanja. Vseeno pa kljub vsem pripravam ni bilo mogoče misliti na vse podrobnosti, na kar so nas glasno spomnili dijaki, ki jim uvajanja nismo predstavili. Maturo so zato želeli prestaviti ali celo ukiniti. Buren in na trenutke zelo glasen sestanek s predstavniki Dijaške skupnosti je prinesel dogovor, da se bo predstavnik Dijaške skupnosti udeleževal sej državne maturitetne komisije in tako iz prve roke spremljal priprave na maturo. Prav tako je bilo urejeno zagotavljanje sredstev za izvedbo mature. Pri tem je treba izpostaviti vlogo takratnega ministra Slavka Gabra, ki je z maturo živel, jo podpiral in sodeloval pri rešitvah. Vsi, ki smo maturo pripravljali in uvajali, smo se tedaj jasno zavedali, da bomo v primeru neuspeha morali oditi. Zato je bilo veselje in olajšanje junija 1995 toliko večje, ko je prva generacija brez večjih težav opravljala maturo, ki v tej obliki poteka še danes.
Piše se leto 2023. Trenutna vlada je med (pre)številnimi reformami napovedala tudi reformo šolstva, ko je nekaj besed namenila srečanju na Brdu – hkrati z napovedjo davčne reforme. S tem je bila narejena že prva napaka. Jasno je bilo, da bo vsa pozornost usmerjena v davčno reformo in da bo šolstvo zanimalo bolj malo prisotnih (in medije). Zmedena predstavitev brez pravih strateških usmeritev ministra Darja Felde je samo še nadgradila slab vtis. Področje šolstva bi si vsekakor zaslužilo samostojno in dobro pripravljeno predstavitev s pravimi strateškimi cilji in jasno vizijo, kar pa niti ni bilo mogoče zaradi nepripravljenih rešitev. Govorjenje o zagotavljanju zdrave in brezplačne prehrane ter spremembi ocenjevanja v osnovni šoli je sicer zelo pomembno, vendar pa nista najbolj pomembna strateška (!) cilja. Posvet v državnem zboru v ponedeljek, 3. aprila, je sicer nakazal nekaj rešitev, ki pa so daleč od strateškega razmisleka. Manjka namreč bistveni pogoj za uspeh: zaupanje v vodstveno strukturo ministrstva z ministrom Feldo na čelu. To vedo številni šolniki, le naglas tega nihče noče ali ne upa povedati.
Določitev strateških ciljev in jasno določena smer razvoja celotnega šolstva sta pogoj za spremembo podsistemov. Žal se danes dogaja ravno nasprotno. Minister je imenoval dvaintridesetčlansko skupino, ki naj bi pripravila strateške usmeritve. Brez pripravljenih strateških usmeritev naj bi se celo že začele pripravljati spremembe podsistemov. Rešitev spominja na pogovor o strehi nove hiše in dogovarjanju o kritini, pri čemer pa se niti nismo dogovorili o vrsti strehe: ravni, dvokapnici, mediteranski, alpski itd. Da bo zmeda še večja, Zavod RS za šolstvo pripravlja nove učne načrte, ki ne temeljijo na strateških usmeritvah in naj bi jih pripravila omenjena skupina. Podobno kot pri drugih predvidenih reformah še ni pripravljen niti finančni okvir stroškov reforme. Za primerjavo: v času prenove šolskega sistema v devetdesetih letih je bil delež BDP za šolstvo več kot 6 odstotkov – danes je 5,4 odstotka.
Poudarjanje pomembnosti šolstva
in nujnost sprememb temelji na dejstvu, da ima šolstvo velik vpliv na razvoj
države. Pregled uspešnih držav pokaže, da je odlično šolstvo povezano z razvojem države. Pogosto smo kot primer omenjali Finsko, danes lahko navedemo še Estonijo. Državo, po kateri se aktualna oblast zgleduje denimo pri zdravstveni reformi. Primerjava rezultatov znanja iz matematike, naravoslovja in bralne pismenosti na Pisi 2018 pokaže velik skok Estonije, ki se je odrezala najbolje od vseh evropskih držav. In prva mesta na svetu? Ta so že dolgo rezervirana za azijske države, kot sta Južna Koreja in Singapur, da o Kitajski niti ne govorimo. Estonci do odličnih rezultatov seveda niso prišli naključno, temveč načrtno. Podobno kot jim to
uspeva na področju digitalizacije. Mimogrede, za šolstvo Estonci namenjajo 6,3 odstotka svojega BDP. Resnici na ljubo je treba povedati, da so se tudi slovenski otroci na Pisi 2018 odrezali zelo solidno z eno samo »lepotno« napako: slovenski otroci so na repu po zadovoljstvu z življenjem.
Po zadnjem intervjuju predsednika vlade je očitno splahnela navdušenost za reforme. Upam, da letargije ne bo deležno področje šolstva, ki nujno kliče po spremembah. Od zadnje večje spremembe bo že skoraj trideset let. Ali bo preteklo še naslednjih trideset let, je odvisno od politične volje. Ali obstaja? To mora prvi vedeti predsednik vlade. Zato je bil izvoljen.
