Včasih je v resnici že dvom dovolj, da je nekdo izločen iz postopka, v katerem bi odločil o kakšni kočljivi zadevi. Nič ne nasprotujem. Vendar je tudi v tem primeru nujno, da so razlogi za dvom jasni. Nisem prepričan, da je bil ta pogoj izpolnjen v primeru kandidata za ustavnega sodnika, ki polni naš medijski prostor. Zato sem se odločil, da z lastno izkušnjo opozorim na morebitno prenagljenost.
Pred kakšnimi dvajsetimi leti je prišla na ljubljansko pravno fakulteto predavat o človekovih pravicah ameriška strokovnjakinja za to področje. Še posebno se je razgovorila o pravicah žensk in nasploh o njihovem položaju. Njen nastop je bil premišljen in odločen, besede več kot jasne. Prav tak je bil tudi zagovor pravice do splava. Bilo je še pred razveljavitvijo odločitve njihovega vrhovnega sodišča, ki je ženskam leta 1973 priznalo pravico do splava. Pol stoletja kasneje je bilo enega dela temeljnega zdravstva in s tem civilizacije za polovico ameriškega prebivalstva konec. Predavateljica je nastopala torej v času, kjer vsaj tovrstnih težav za ženske ni bilo. Ne spominjam se, da bi v njenih besedah začutil slutnjo apokaliptičnega zasuka. Vsekakor pa se ji je zdelo potrebno čvrsto opominjati na pridobljeno pravico. Prav tako pa v njenih besedah ni bilo začutiti nikakršnega pomisleka o morebitni stiski kogar koli, ki bi bil lahko prizadet ob odločitvi za splav in izvršitvi tega posega.