Mati samohranilka, ki prejema minimalno plačo, svojih otrok seveda ne bo poslala na smučarski tečaj v Kranjsko Goro. S tem, kar zasluži in dobi s socialnimi transferji, mora nakupiti hrano, plačati položnice, obleči otroka, prihraniti kaj za bencin in popravilo avta ter še za kakšno škatlico rastlinskega pomirjevala mora ostati. Da ne znori v iskanju matematičnega aksioma, po katerem mora biti konec meseca ena plus ena deset.
Sedanja minimalna plača ne omogoča dostojanstvenega življenja. S takšno plačo, zlasti če je edina v družini, tolčeš revščino, ta pa te tolče nazaj. Z alkoholom, nasiljem, brezupom, depresijo. Iz generacije v generacijo, z dolgoročnimi posledicami za ljudi in merljivimi stroški za državo; družinsko nasilje in druge oblike socialno pogojene psihopatologije pač niso poceni. Tudi zato se je država, ki se že pet let ponaša z gospodarsko rastjo, odločila, da bo »velikodušna«. Minimalno plačo je v letošnjem volilnem letu pripravljena zvišati za 4,7 odstotka ali neverjetnih 25 evrov na glavo, če se sindikati in delodajalci ne dogovorijo drugače. A prvi bi jo zvišali za 6,2 odstotka, drugi za 3,5 odstotka. Samohranilka iz uvoda bi torej lahko v Kranjski Gori otrokoma privoščila še dva hamburgerja s krompirčkom in kokakolo.
Dobro vprašanje je zato, zakaj toliko hrupa zaradi bagatelne povišice sredstev za osnovno preživetje, sramotne z vidika prejemnikov in ustavno zagotovljenih vrednot socialne države. Odgovor ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled, zviševanje minimalne plače ima lahko tudi določene neljube učinke, a tudi ne tako zapleten, kot poskušata pokazati del politike in stroke, ki domovino in svet razlagata v okvirih vladajočega neoliberalizma.
Trdijo, da zviševanje minimalne plače ni primerno sredstvo soočanja z revščino, ker da podatki in simulacije kažejo, da le manjši del ljudi, ki dobivajo minimalca, živi pod pragom revščine, pa tudi zato, ker se stopnja tveganja revščine običajno ne zmanjša. Poveča se namreč število brezposelnih in zmanjšajo možnosti brezposelnih, da bi dobili zaposlitev. Dr. Suzana Laporšek in dr. Milan Vodopivec s primorske Fakultete za management sta denimo izračunala (SP, 13. januar 2018), da je dvig minimalne plače v letu 2010, ko se je ta povečala za dobro petino, vodil v izgubo 25.000 delovnih mest.
Zviševanje minimalne plače, dodajajo, ni dobro niti za zmanjšanje »neaktivnosti« brezposelnih. Zagovorniki zvišanja namreč dokazujejo, da bi bili brezposelni bolj motivirani za to, da si najdejo zaposlitev, če bi bile minimalne plače višje. Določenim kategorijam ljudi, na primer paru z dvema otrokoma, kjer bi se poleg očeta zaposlila še mati in bi tudi ta dobivala minimalca, se leta 2016 ni splačalo zaposliti: zaradi izgube socialnih transferjev in višjih davkov bi bili ob 80 odstotkov dodatnega prihodka. Za družino, če že ne za mater, je bilo torej bolje, če je ostala doma. A kot rečeno, tudi večja motivacija za iskanje zaposlitve za nekatere strokovnjake ni dovolj dober argument za dvig minimalnih plač. Poleg tega da se poveča pritisk na brezposelnost, svarijo, po dvigu minimalca dvig plač zahtevajo še zaposleni z višjimi plačami. To pa poveča stroške dela, kar v (neoliberalni) kapitalistični logiki ni nikoli dobro. Dobro plačan delavec je samo kolikor-je-mogoče slabo plačan delavec.
Kakšna je torej rešitev? Laporškova in Vodopivec predlagata dodatek za slabo plačane delavce, ki bi se izplačeval ob določenih pogojih, upoštevaje finančno stanje celotne družine. Tako bi koza – najslabše plačani delavci – prišla na drugi breg, volk – delodajalci – pa bi še naprej živel po starem, v okvirih sistema. Čeprav dopušča na pol suženjsko delo. Natanko tukaj je treba okvire tovrstnih razmislekov razkleniti.
Kdor dela, mora zaslužiti za spodobno, človeka vredno življenje; to je aksiom pravične družbe, ki nima alternative. Če sedanji sistem tega ne dopušča, ker podjetja delavcev ne zmorejo plačevati dostojno, je treba nekaj storiti s podjetji, sistemom in distribucijo dohodkov, ne pa z najslabše plačanimi delavci. Sicer le ohranjamo anomalije, ki ljudem jemljejo moč in jih potiskajo v bedo in patologije.
O tem po svoje govori tudi Spielbergov film Lincoln, ki so ga v torek vrteli na TV. Ko si je danes čaščeni ameriški predsednik ob koncu državljanske vojne s spremembo 13. amandmaja prizadeval odpraviti suženjstvo in prisilno delo, se je moral ves čas soočati z odpori Juga in Severa. Prvi so rohneli, da bo v tem primeru propadla njihova industrija bombaža, s tem tradicija in njihov način življenja. Na Severu pa so mu dokazovali, da se ne ukvarja dovolj s posledicami prepovedi suženjstva. Na primer s težavami, do katerih bo prišlo, ko bodo na sever pridrle horde temnopoltih in bodo ti na koncu hoteli še volilno pravico…
Svoboda in dostojanstvo človeka sta prva, za to ni alternative; vse drugo pride po tem, jim je odgovarjal Abraham Lincoln.
