Dve starejši gospe z navijaškima šaloma v črno-belih barvah in tradicionalno modro zastavo Furlanije ga uzreta: »Mara, glej, tam je naš kardiolog!« Pozdravita ga. Gospod v trenutku postane skrajno profesionalen, ljubezniv in prijazen. Vpraša ju, ali si še vedno merita pritisk, ju opozori, da je to treba početi redno, nato pa nadaljuje vzklikanje in petje nespodobnih sporočil na račun sodnika in nasprotnikov. Za svoj pritisk v tem trenutku ne skrbi, tudi meri ga ne.
Zraven njega cenjen finančni svetovalec kriči še glasneje in še bolj nespodobno. Doma je pustil drago obleko, zdaj pa nosi kapucar z napisom: »Navijam za ekipo mojega mesta.« Okoli njiju skačejo mali podjetniki, uslužbenci, delavci, brezposelni, migranti, tudi kakšen stari znanec policije. Hrup je nepopisen. Pametna ura mi svetuje, naj zapustim prizorišče, in me opozori, da bi daljše zadrževanje lahko povzročilo slušne okvare.