Ko so končno sedli v avto, je Željko položil roko na prestavno ročico, ko se je zaslišal mehak plosk, na pokrovu pa je obležal bel, svež in masten ptičji kakec. Liza je zaprla oči in zmajala z glavo: »Ne, zakaj zdaj, prosim ne …« Željko je ugasnil motor in si natančno ogledal vojno napoved, ki mu jo je poslal ptič. »To ni navaden madež,« je dejal. Liza mu je skozi okno podala robček. »Željko, obriši in gremo.« »Takšne stvari se ne rešujejo površinsko,« je rekel in že peljal proti najbližji avtopralnici. »Pet minut,« je obljubil.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo