Prav tam, kjer Piketty zapusti področje empirične analize in vstopi na področje normativnih političnih rešitev, se pokaže njegova največja šibkost – mesijanska vera v možnost globalne preobrazbe sveta po vnaprej zamišljenem modelu pravičnosti. Njegov osnovni problem ni diagnoza neenakosti, temveč prepričanje, da je mogoče to neenakost odpraviti na globalni ravni z radikalno prerazporeditvijo bogastva.
Ta problem Pikettyja se je še zaostril, ko se je – enako utopično – lotil problema globalnih podnebnih sprememb. Po Pikettyjevem prepričanju tehnološki prehod na čiste vire energije ne bo zadostoval za rešitev podnebne krize. Razvite države naj bi morale zmanjšati materialno potrošnjo, upočasniti gospodarsko rast ter spremeniti življenjske navade prebivalstva. Hkrati predlaga vzpostavitev globalnega sistema prerazdelitve bogastva, v okviru katerega bi se delež premoženja najrevnejše polovice svetovnega prebivalstva povečal z današnjih približno dveh odstotkov na okoli 30 odstotkov, medtem ko bi se premoženje najbogatejšega sloja drastično zmanjšalo. To naj bi financiral globalni sklad za pravičnost, ki bi z davki na svetovni ravni letno upravljal sredstva v višini več kot 10 odstotkov svetovnega BDP.