Ob obiskovanju zadnjega letnika gimnazije v ZDA sem imel priložnost izkusiti tudi šolanje dijakov športnikov. Doma sem se intenzivno ukvarjal z nogometom in tako sem v ameriški šoli lahko s svojim znanjem pomagal šolski ekipi, ki je tekmovala v regijski srednješolski ligi. Ker je bila v ameriški šoli športna vzgoja vsak dan eno šolsko uro, smo jo imeli vsi športniki zadnjo uro pouka in je bila hkrati začetna ura treninga. Trening je potekal vsak dan do petih popoldan, tekme smo prav tako igrali v petek popoldne, tako da nismo manjkali pri pouku.
Ob povratku se z nogometom nisem več intenzivno ukvarjal, saj je bilo to zame nezdružljivo s študijem fizike. Prav z usklajevanjem športa in šole sem se ponovno srečal ob vodenju gimnazije. Zahteve športa so v srednji šoli začele postajati vse večje, čeprav niso primerljive z večino zahtev današnjega (profesionalnega) športa. Izjema je bilo smučanje, ki je dobilo svoj športni oddelek v Škofji Loki že v sredini sedemdesetih let.
Leta 1990 je nastala pobuda za ustanovitev treh športnih oddelkov v Celju, Ljubljani in Mariboru. Pouk se je začel že septembra istega leta. Dijakom so bile omogočene prilagoditve tako obiskovanja pouka kot ocenjevanja. S športno sfero smo skupaj pripravljali rešitve in dopolnjevali sistem. Danes so športni oddelki v štirinajstih slovenskih šolah in omogočajo dijakom, da s prilagoditvami in pomočjo učiteljev končajo gimnazijo ter opravijo maturo. Veliko vlogo imajo pedagoški koordinatorji, ki ob razumevanju in trudu učiteljev skrbijo za koordiniranje šolskih in športnih obveznosti. Zahteve športa so se z leti, kot rečeno, izjemno povečale: večina športov ima dopoldanske treninge, priprave in tekmovanja, kar prinaša veliko odsotnosti. Zato so potrebni individualno delo učiteljev in dodatni roki za ocenjevanje. Tako se je že zgodilo, da so dijaki pisali naloge na novoletni dan ali šele/že konec julija, nekaterim je bilo tudi omogočeno, da so obveznosti za višji letnik izpolnili po začetku pouka. Pouk na daljavo je olajšal izobraževanje, saj so tako program in maturo končali dijaki, ki sploh nikoli niso bili pri pouku.
Vse prilagoditve zahtevajo veliko dela in razumevanja učiteljev. Čeprav so za svoje delo dodatno, a skromno nagrajeni, je zanje seveda največja nagrada, ko njihovi dijaki v času šolanja in kasneje dosegajo vrhunske rezultate. Velika večina vrhunskih športnikov je tako končala gimnazijski program in opravila maturo.
Na vse opisane prilagoditve dijakom športnikom sem se spomnil ob novici, da se Tyri Barada ni uspelo vpisati v program športno treniranje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, ker ni opravila testa gibalnih sposobnosti. Testa ni opravila ne zato, ker ga ne bi želela, pač pa zato, ker je bila takrat na svetovnem prvenstvu in evropskih igrah! Postala je svetovna prvakinja v taekwondoju in zlata in srebrna v kickboksu. Zdi se neverjetno, vendar je resnično. Rektor univerze pravi, da v skladu s predpisi niso prejeli nobene vloge za dodatni termin preizkusa s strani športnice. Ker je bila športnica zelo zasedena, je mogoče pozabila to narediti. Res pa je, da bi lahko tudi fakulteta pozvala športnico, naj to naredi, če je opazila, da se ni udeležila preizkusa. Navsezadnje gre za športnico, ki vsekakor spada na študij športnega treniranja. Mogoče bi jo celo že pred vpisom povabili, da se vpiše na njihovo fakulteto, in ji razložili postopek. Nič koliko slovenskih vrhunskih športnikov namreč v času srednje šole dobiva ponudbe vrhunskih ameriških univerz, ki spremljajo njihovo športno pot in jim ponujajo brezplačno šolanje. O kakšnem testu gibalnih sposobnosti tam seveda ni ne duha ne sluha. Če rektorjeva trditev ne drži, pa je blamaža toliko večja.
»Zanimivo« je, da takšen odnos pokaže fakulteta, ki ima problem s številom prijavljenih študentov. Konec marca letos je bilo ob prvem prijavnem roku prijavljenih le 159 kandidatov za 270 razpisanih mest, podobno velja za Univerzo v Mariboru, kjer je bilo prijavljenih 3543 kandidatov za 4774 mest (za primerjavo: Univerza v Ljubljani ima prijavljenih 9523 kandidatov za 9569 mest). Da bo ironija še večja, je bilo za program športno treniranje za 35 mest prijavljenih le 20 kandidatov! Toliko ji je bilo tudi kasneje sprejetih.
Univerza v Mariboru (in s tem tudi Pedagoška fakulteta) pa svojo »prijaznost« kaže s številom možnih poskusov opravljanja izpita za študente: 11. člen pravilnika o preverjanju in ocenjevanju določa, da lahko študent opravlja izpit šestkrat! »Prijaznost« je verjetno povezana z željo, da študenti končno le opravijo izpit in napredujejo v višji letnik ter s tem omogočijo izvajanje programa. Univerza v Ljubljani je manj »prijazna«, saj je tam možno izpit opravljati štirikrat. V izjemnih primerih sta možna še dva dodatna izpitna roka. V sedemdesetih letih mojega študija sta bila možna le dva izpitna roka. Od vseh univerz so najmanj »prijazne« elitne angleške univerze, kot so Cambridge, Oxford, Imperial College itd., kjer je število prijavljenih kandidatov tudi do desetkrat večje od vpisnih mest, izpit pa lahko študentje opravljajo le enkrat. Ko sem bivšega dijaka s Cambridgea vprašal, kako veš, da si pripravljen za izpit, ki ga lahko opravljaš le enkrat, je odgovoril, da še kako presneto dobro veš! Prepričan sem, da bi marsikdo od naših študentov vedel, kako je pripravljen za izpit, če bi bilo število možnosti opravljanja izpitov manjše.
