Nekateri prestopi so dvigali temperaturo navijačev; pa ne zaradi višine cene prestopa, temveč zaradi izbire kluba. V Beogradu je bil neizmeren hrup v primeru prestopa igralca Partizana k Crveni zvezdi in obratno. Pri nas v Sloveniji je Kliton Bozgo ob prestopu iz Maribora k Olimpiji do temeljev razkuril Viole.
V današnjem času so prestopi nogometašev ekonomska dejavnost, ki po prometu presega marsikatero veliko podjetje, in so neprimerljivi s prej opisanimi.
Ko sem zadnjič v Odmevih videl pogovor Aleksandre Pivec in poslanke Mateje Udovč, ki je iz SMC »prestopila« v Našo deželo, so mi nehote prišli pred oči zgoraj opisani prestopi. Aleksandra Pivec je delovala kot dober športni agent, ki mu uspe v Odmevih v zadnjem trenutku izsiliti nujno predstavitev – tako kot je bilo v nekih drugih časih, ko so vplivni politiki naročali vsebine. Razlika glede na nogometne prestope je le, da gre v tem primeru za prestop praktično neznane poslanke in si take predstavitve ob normalnih razmerah ne bi niti zaslužila (podobno kot nogometaš iz tretje lige).
Vodja poslanske skupine Gregor Perič je njen prestop ocenil kot »logičen in racionalen, saj je SMC dinamična stranka«! Pred tem mu je iz stranke »pobegnilo« še več poslancev, kar samo potrjuje dinamičnost te stranke. Stranka se je na koncu dinamično združila z drugo stranko in konkretno samoukinitveno izginila s političnega prizorišča. Če bi se takšni prestopi dogajali še v drugih strankah, bi dobili zelo fluiden in dinamičen državni zbor, ki bi spominjal na neurejeno množico gibajočih se delcev, ki se v fiziki opiše kot Brownovo gibanje. To bi bil res inovativen dosežek naše demokracije in bi lahko ponovno po sistemu samoupravljanja v svet poslal inovativen družbeni model.
Še bolj zanimiv je bil pogovor s poslanci v nedeljski oddaji Politično, ki so oziroma še bodo prestopili. Posebej je izstopal poslanec, ki svoje »izvoljene« stranke še ni izdal – kot da bi šlo za nevesto, ki je ne sme razkriti, pri čemer vsi vedo, da gre za dogovorjeno poroko s še kako znano nevesto. Res je tudi, da je poslanec za poroko že malo v letih, kar pa za zdaj ni moteče. V državnem zboru takšni prestopi niso nič novega, poznamo tudi poslance, ki so zamenjali dve stranki, kar je sploh posebna dinamika. V vsakdanjem življenju bi takšne prestope lahko primerjali tudi z ločitvami, kjer si ločenec novo partnerico izbere, še preden se je od prejšnje (ne)pošteno poslovil.
Prestopi poslancev so legitimni, vseeno pa v normalnih demokracijah niso pogosti. Težko si je predstavljati, da bi v Nemčiji poslanec SPD prestopil k CDU/CSI, še manj pa, da bi denimo poslanec zelenih prestopil k AfD. Še bolj nepredstavljiv je prestop republikanskega člana kongresa k demokratom v ZDA.
Prestopi naših poslancev so na začetku v večini primerov odhodi v skupino neodvisnih poslancev. Razlogi so po navadi nestrinjanje s politiko in usmeritvami stranke, kar vsaj na začetku priča o samostojnosti poslancev. Žal pa se neodvisnost z bližanjem volitev zmeraj bolj topi in na koncu se poslanci priključijo (ali pa se še bodo) kateri izmed že obstoječih strank v parlamentu oziroma na novo nastajajočih, ki so jim bile oziroma bodo pri volitvah konkurenčne.
Vsak od poslancev ima pravico izbire nove stranke, vseeno pa gre tu za vprašanje načelnosti. Stranke, v katere prestopajo, so stranke s približno podobnimi programi in zato prestop ne bi bil potreben. Prestop postane bolj razumljiv, ko izvemo, da bodo na prihodnjih volitvah kandidirali na listi nove stranke, kar samo potrjuje oceno Gregorja Periča kot »logičnega in racionalnega«. Prestop je podoben nogometnim prestopom, opisanim na začetku. Za denar gre, pa pri tem ne mislim na klasično korupcijo, bog ne daj. Gre za možnost ponovne izvolitve, ki prinaša udobno plačo in vpliv, o katerih lahko nekateri poslanci po prenehanju poslanskega mandata samo sanjajo. Ker je pri številnih od njih edina naloga v državnem zboru sedenje na sejah in pritiskanje na gumb, je zanje takšna služba sanjska.
Kot je iz napisanega razvidno, imajo prestopi poslancev kar nekaj skupnega z nogometnimi. Zato tudi končajmo z nogometnim (ne)prestopom. Lev Jašin velja za enega izmed najboljših nogometnih vratarjev vseh časov, za Dinamo iz Moskve in sovjetsko reprezentanco je branil na štirih svetovnih prvenstvih (1958–1970). Klicali so ga tudi »človek pajek«, bil je izredno skromen in načelen ter kljub bogatim ponudbam nikoli ni zapustil Sovjetske zveze. Legenda pravi, da ga je leta 1960 v svoje vrste, v Real Madrid, vabil sam Santiago Bernabeu, po katerem se že dolgo imenuje stadion belega baleta. Ponudil mu je bianco ček. Takega, v katerega naj torej kar sam vpiše vsoto za prestop. In Jašin? Vljudno se je zahvalil in ostal zvest svojemu klubu. In vse do danes je še vedno edini vratar, ki je prejel zlato žogo za najboljšega igralca na svetu. Namesto denarja pa je štel ubranjene enajstmetrovke (rekordnih več kot 150) in tekme brez prejetega gola (270).
Pač ni bil racionalen in dinamičen. No, razen v golu, tam, kjer je štelo.
