Mislim svoje mesto: Premislek

Zgodilo se je že pred časom nekega mrzlega jesenskega dne v bližini vrat ljubljanske stolnice na meji med cestiščem in za tistih nekaj milimetrov dvignjenim pločnikom, ki je načeloma namenjen pešcem. Krivda bogme ni bila na moji strani, temveč me je v nesrečo nefizično potisnil zoprn nergač, ki se je z avtomobilom prilepil za mojo rit in vztrajal, da se mu moram umakniti. Podvig se je končal z neverjetnim padcem, pri katerem niti ne vem, kako sem pristala na tleh, vsekakor pa se še zelo jasno spomnim občutka, da nikdar več ne bom mogla vstati.