Joseph Ratzinger že po tradiciji preživi konec poletja v papeški palači v Castel Gandolfo, 25 kilometrov od Rima, kjer opravlja vse svoje obveznosti, vodi nedeljske maše in sprejema v avdienco cerkvene dostojanstvenike, veleposlanike in tuje državnike. To torej ni bila ovira za sprejem slovenskega premierja. Bolj verjeten razlog je nezadovoljstvo oziroma, kot so zapisali v sporočilu za javnost Pahorjevega kabineta, določena zadržanost Vatikana do novega direktorja Urada za verske skupnosti. Premier je državnemu tajniku Svetega sedeža zagotovil, da bo Gulič svoje delo opravljal korektno in v skladu s pooblastili.

(Pop TV, 20. septembra 2009)

***

O zamenjavah sposobnih ljudi je napovedal, da mu bo moral generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl natanko pojasniti, zakaj je prejšnjega direktorja urada za verske skupnosti Draga Čeparja, ki je dobro opravljal svoje delo, zamenjal z Alešem Guličem.

Premier Pahor odgovarja opoziciji (Dnevnik, 22. septembra 2009)

***

Pred skoraj tisoč leti (leta 1077) se je nemški kralj Henrik IV. podal na spokorniško pot v Canosso, da bi dobil odpuščanje in blagoslov, danes bi v diplomatskem jeziku rekli, politično podporo, papeža Gregorja VII. Misija je bila uspešna in je začasno pomirila boj za prevlado med cerkveno in posvetno oblastjo. Henrik je prišel k papeževim durim bos, v grobih oblačilih, s čimer je demonstriral svoj (začasni) poraz. Odsihmal je pot v Canosso prispodoba spokorniške poti poraženca. Tudi Pahor je prejšnji teden šel na takšno spokorniško pot v Vatikan, k svetemu sedežu. A ker ni kralj, pa tudi svojih gizdalinskih oblačil ni snel, ga papež ni sprejel. Seveda je odveč dokazovati, da nesprejem ni tehnično-terminsko vprašanje, ampak simbolno dejanje, ki demonstrira pogled Vatikana na odprta vprašanja v odnosih. Pahor se v Vatikanu ni le spokoril, ampak je ponižal državo, ki jo zastopa. Ne vem, kaj so počele slovenske diplomatske službe, a očitno niso znale ali upale Pahorju pojasniti, da za pot v Vatikan ni bil primeren trenutek.

Odprtih vprašanj med Cerkvijo in slovensko državo je kar nekaj. Poleg povsem materialnih interesov so bile na dnevnem redu tudi simbolne geste. Ena takih je, kot se je pričakovalo takoj ob imenovanju, neodobravanje ob postavitvi Aleša Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti. Pahorja so brez ovinkov ukorili zaradi imenovanja Guliča, pa tudi zaradi neuvedbe verouka v šole. V zadnjem intervjuju za Družino je kardinal Rode najprej ponovil svoje stare opazke o otoku ateizma z besedami: "Prepričan sem, da je vprašanje šole ključno vprašanje slovenske družbe in naroda. Sprašujem se, kakšna intelektualna obzorja daje slovenska šola našim mladim rodovom. Več ali manj je povsod po Evropi poskrbljeno za versko izobrazbo, ki bi v našem prostoru morala vsebovati temeljito in resno poznavanje krščanstva. Pri nas pa nič". In potem v zvezi z Guličevim imenovanjem pribil: "Take provokacije si niti partija ni dovolila in si je ne bi dovolila. To imenovanje je neodgovorno." O.K., Rode kot Rode. Ne kot poglavar slovenske RKC ne kot visoki funkcionar rimske kurije ni znal ali bil pripravljen priznati državnopolitične avtonomije Slovenije. A ne le ekscesni in neredko bizarni Rode, celo apostolski nuncij v Sloveniji Abril y Castello se je na pridigi v Kočevskem rogu spozabil in kot diplomat vatikanske države dajal politične klasifikacije o državi gostiteljici, za kar ga je predsednik Türk primerno okaral. A nespoštljiv odnos do države ni problem Cerkve, Vatikana in njegovih visokih predstavnikov, ampak Pahorja in predstavnikov slovenske države. Namesto da bi Pahor kategorično branil suverenost slovenske države, njenih organov in postopkov, se udinja, ponižuje ne le sebe, ampak državo, ki jo zastopa. Namesto da bi na izraze nestrinjanja ob Guličevem imenovanju dal jasno vedeti, da je to interna in suverena odločitev slovenske države, daje zagotovila Vatikanu. Da bo Gulič svoje naloge opravljal korektno, mora zagotavljati slovenski javnosti, ne Vatikanu. S takimi izjavami ni daleč od bivše evroposlanke in predsednice NSi Ljudmile Novak, ki je za Pop TV (20. septembra 2009) izjavila, da če "želimo, da bi bili dobri odnosi tako med Vatikanom kot slovensko vlado in tudi med verskimi skupnostmi, potem je najbolj pametno, da se dogovorimo, koga bi postavili na to mesto". Gospa, ki je pet let sedela v evropskem parlamentu (!), meni, da je imenovanje direktorja urada za verske skupnosti stvar dogovora s tujo državo (Vatikanom). "S tem imenovanjem mislim, da Vatikanu nismo poslali najboljšega signala," je še modrovala. Ampak predsednica stranke, ki ji je ostalo volilcev, kolikor je članov kakšne eksotične sekte, naj govori kar hoče, ne more pa tako razmišljati predsednik slovenske vlade.

Ko sem izvedel za Guličevo imenovanje, sem glasno komentiral, da je to morda ena boljših potez vlade. Da je Pahor končno enkrat začel prevzemati odgovornost in se ne ozirati na druge. Na to, kaj bo rekel Janša, kaj bo rekla Cerkev, kaj bo rekel Vatikan, kaj bo rekla Amerika, kaj bo rekla zveza Nato, kaj bo rekla "mednarodna skupnost". Pa sem se hudo zmotil. V ponedeljek je odločitev že jemal nazaj. Opoziciji je v državnem zboru ob inventuri prvega leta po volitvah obljubil, da bo ukoril Cvikla, ker mu je podtaknil Guliča, ko je on vendar podpiral Čeparja. Čepar je bil pristranski. Brez ovinkov je preferiral RKC, dajal posel iz javnih naročil malteškim vitezom in nenehno dajal vedeti, katera cerkev je večinska in državna.

Zaplet z Guličem sovpada s prvim letom po volitvah. Vlada in vladna koalicija nista deležni simpatij. Nekaj je sicer objektivnih okoliščin. Ko ljudje zaradi svetovne gospodarske krize čutijo negotovost, ko doživljajo množična odpuščanja, ni pričakovati, da bodo navdušeni. A problem je globlji in daljši. Nezadovoljstvo z desno koalicijo v prejšnji legislaturi je bilo veliko in investicija pričakovanj v novo, levosredinsko koalicijo zato toliko večja. Pričakovanja niso izpolnjena. Že takoj po volitvah sem zapisal, da ključni problem zmagovite leve koalicije in vlade ne bo kakšna robna koalicijska partnerica (denimo Desus), ampak sam premier. In po letu po volitvah se lahko prepričamo, da ocena žal drži. Pahor ima precej nespornih političnih talentov, a nima ne talenta ne kompetenc za vodenje vlade. In najbolj absurdno je, da so po slabi Janševi vladi, v kateri je sedelo nekaj izjemno nekompetentnih ministrov, večino resorjev zasedli nesporno bolj kompetentni. A zgodba nove vlade ima znani "športni" učinek. Dobri posamezniki, slab tim. Je potemtakem trener slab? Je. V športu se ve: zamenjaš trenerja. A v politiki ni tako enostavno. Levica v Sloveniji ta čas nima sposobnejšega kandidata, ki bi bil Pahorja pripravljen zamenjati. Vse torej kaže, da bosta koalicija in vlada ob morebitnih manjših rekonstrukcijah ostali nespremenjeni.

In to več ne bo problem koalicije, ampak celotne države. Zato Pahor pravilno ugotavlja, da bodo volitve izgubili in pustili novi koaliciji nerazrešene probleme, tako kot jih je Janševa koalicija v bistveno bolj ugodnih razmerah pustila sedanji. Slaba tolažba tako za koalicijo kot opozicijo in nenazadnje za volilce in volilke.