Škandal, ki je izbruhnil v teh dneh, potem ko je ameriška filmska akademija objavila seznam filmov, ki so prišli v ožji izbor za oskarja za tujejezični film, se odvija v najboljši (beri: najhujši) maniri balkanske thrash telenovele. Kar je tragično, saj je povod povsem konkreten. Srbski film Dara iz Jasenovca o ustaških zločinih nad civilnim prebivalstvom, ki so ga posneli prek vrste, financirali pa skoraj izključno z denarjem režima Aleksandra Vučića, je po oceni večine kritik na meji gledljivega. Ali kakor piše Variety, »protihrvaška in protikatoliška hrana za spopade Srbije s sosednjimi državami«.
Spoprijem z velikimi zgodovinskimi temami ima to past, da je končni proizvod vreden toliko, kolikor je avtor oziroma avtorska ekipa pripravljena in spretna, da osebno in (ali) kolektivno travmo prenese v univerzalni jezik umetnosti. Na tem so padala cela obdobja in žanri, od jugoslovanskih partizanskih epopej, prek hrvaških »državotvornih« poem iz devetdesetih, pa vse do svetovnih velikanov kinematografije, kot je na primer Andrzej Wajda in njegov film Katin. Kajti velike zgodbe se rojevajo v usodah tako imenovanih malih ljudeh.
Kapital investitorjev torej ne more rešiti notranje dileme niti preprečiti družbenih posledic. Tako da je bila filmu, tudi če bi bil veliko boljši, narejena nepopravljiva škoda: pred kinodistribucijo ali distribucijo na platformah je bil predvajan na televizijah – srbski RTS, Radio Televiziji Republike Srbske in kanalu Prva TV v Črni gori. S tem se je menda hotelo pokazati, da ameriška akademija dela nepopravljivo napako, treba pa je bilo tudi pokazati, za kaj so porabili milijone.
Potem se je klobčič začel odmotavati: nekdo se je spomnil, da je pred nekaj leti na istem natečaju Filmskega centra hrvaški režiser Lordan Zafranović, sicer nepriljubljen v svoji domovini zaradi vztrajnega ukvarjanja s temami, ki zadevajo ustaške zločine, prijavil scenarij Arsena Diklića (1922–1995) Otroci Kozare, napisan že leta 1986. Diklić je bil velik talent, v socializmu priznani pisec za mlade. Njegova knjiga Ne obračaj se, sinko je bila kultno čtivo. Pri filmskih scenarijih se je znal »zaleteti« v spektakel, a najbolj uspešno je bilo njegovo intimistično sodelovanje z Brankom Bauerjem (1921–2002) v serijah Salaš v Malem ritu in Prezimovanje v Jakobsfeldu. Prezimovanje je pomembno zato, ker se v jugoslovanski kinematografiji prvič pojavi pozitiven lik Nemca, gospodarja Jacoba Jericha (ki ga genialno igra Slobodan Cico Perović), folksdojčerja, ki je dojel, da je tretji rajh izgubil vojno in da mora zapustiti vse, kar so generacije njegovih prednikov ustvarile v Panoniji. Kako so takšni teksti večno aktualni. Zafranović se je spomnil tega teksta in ga prijavil na natečaj. In tu se krog zapira. Režiser Dare iz Jasenovca Predrag Antonijević je bil član komisije, ki je zavrnila tekst, tri leta pozneje pa se je pojavil njegov film, v katerem je večina motivov in glavnih likov dobesedno prevzeta iz Otrok Kozare. Scenaristka Nataša Drakulić, ki je sama po rodu iz Hrvaške in katere družina je bila izgnana v akciji Nevihta, je zavrnila obtožbe, a zadeva bo dobila epilog na sodišču. Naša vsakdanja zgodba. Ki se skozi zgodovino ponavlja, samo strani se menjajo.
Režiser Antonijević je – po lastnih besedah Srb, ki živi v ZDA, po izkušnjah tistih, ki ga poznajo, pa »rešitelj srbske stvari v Hollywoodu« – v eni od najbolj priljubljenih oddaj na TV, ko je govoril o svojem filmu, žalil žrtve taborišč iz devetdesetih, ki so jih ustanovili srbski zločinci in zaradi česar so jim sodili. Po ogledu filma se je zbrala skupina mladih in se napotila uničit hrvaško veleposlaništvo v Beogradu. Osnovna napaka naročnika filma, v tem primeru Vučićevega režima, je, da hoče z zločinom, ki je bil storjen nad Srbi v drugi svetovni vojni, »opravičiti« tisto, kar so Srbi počeli v devetdesetih, predvsem bosanskim muslimanom. Zato je usoda Dare iz Jasenovca, namesto da bi bila epopeja, pravzaprav banalna. In zreducirana na raven plagiata. Na pornografijo zločina.
Ki je edina stalnica.
Preprosto povedano, ko Janša izjavi, da je Koran knjiga, ki je povzročila največ smrti, trpljenja, siromaštva in družbene zaostalosti, gre izključno za to, da uporniški stari vodnik JLA, pa čeprav je postal premier, v treh desetletjih in pol ni mogel doseči uvida v nekaj bolj kompleksnega. Nisem prevelik oboževalec svetih tekstov, a lahko rečemo, da so ti precej bolj večplastni kot pa pravila službe JLA.
Tistega leta 1986, v katerem je Arsen Diklić napisal Otroke Kozare, sem služil v garnizonu Ilirska Bistrica: stara, malce povečana avstro-ogrska kasarna, degradirani oficirji in vojska, med katero so nekako polovico predstavljali Albanci, je živela svojo apatičnost kot metafora države, ki bo kmalu razpadla. Mi o tem nismo mogli vedeti veliko, a nesmiselnost neskončnih straž do meje proti Italiji je morala tudi pri tistih najbolj zvestih zbuditi dvom.
Predvsem pa pri nas, ki nismo verjeli temu, da zlo počnejo do tedaj uglajeni in dostojni ljudje.
