Če imamo na eni strani izjemno priložnost, da v živo spremljamo nekaj, kar je v začetku devetdesetih oglaševala celjska firma s sloganom »Nemogoče je mogoče«, smo po drugi strani ogorčeni v svoji nemoči. Zbiramo podpise, pišemo peticije, hodimo na okrogle mize in na koncu ugotovimo, da je to le metanje peska v veter, ki nas odnaša. Odnaša daleč stran od tistega, kar smo pred petintridesetimi leti doživljali kot nov dan. Daleč stran od tistega trenutka, ko smo politiko vzeli zares. Od prvih demokratičnih volitev naprej le še z odprtimi usti opazujemo, kako se demokracija spreminja v strankokracijo. In strankokracija v avtokracijo. Vedno znova dobivamo potrdilo, da se politika dogaja mimo nas. Nobene volitve in nobeni referendumi na vplivajo na njeno iracionalno pot drsenja navzdol.
Vse skupaj zaznamuje le eno ime. To ime je Janez Janša. Od osamosvojitve naprej smo njegovi ujetniki in njegove žrtve ali pa njegovi verniki in njegovi vojaki. V bistvu je on jing in jang v eni osebi. Heroj in junak na eni strani ter avtokrat in poraženec na drugi. Ja, on vse svoje zmage črpa iz porazov. Porazi so krivice, ki se mu dogajajo. Spisek je kar zajeten. Prvi poraz doživi v stari državi, ko še ni bila v zadnjih izdihljajih. Vržejo ga iz zveze komunistov. Goreči komunist, ki ni bil tam iz koristoljubja, temveč iz prepričanja, doživi nepravično izločitev. To se običajno dogaja tistim, ki preveč verjamejo. Postanejo nevarni in bolje jih je spraviti iz svojih sredin.
Drugi poraz se mu zgodi tako rekoč na njegovem polju. Ko kandidira konec osemdesetih kot žrtev procesa JBTZ za predsednika takratne mladinske organizacije ZSMS, doživi grenko razočaranje. Premaga ga Jožef Školč. Takrat se pravzaprav zares začne njegov križev pot. Pot, posuta z zamerami, maščevanji in izključevanji.
Tretji poraz si je zakuhal sam. Razrešen je bil kot obrambni minister v trenutku, ko je bil prepričan, da je nedotakljiv. Zanj Depala vas ni bila njegova napaka, temveč delo starih sil. To je sploh priljubljena tema poraženca. Za poraze so krivi drugi. Enkrat ugrabljene volitve, drugič globoka država, tretjič udbomafija, četrtič prvorazredni in petič vedno priročni komunisti.
Naslednji štirje porazi so bili nadvse boleči. Na državnozborskih volitvah ga je najprej premagal trojček Katarina Kresal, Borut Pahor, Gregor Golobič, potem pa še bolj prepričljivo Zoran Janković, Miro Cerar in Robert Golob. Po takšnih porazih bi se mnogi politiki enostavno umaknili s tekmovalnih terenov. Prostor bi prepustili drugim in odšli v politični pokoj.
Janez je iz drugačnega testa. Porazi so v nekem smislu njegova hrana. Njegovo pogonsko gorivo. Dobri trenerji svojim ekipam ponavljajo eno in isto mantro. Več se bomo naučili iz porazov kot iz zmag. Še več, z leti se poraženci naučijo, kako iz poraženca postati zmagovalec. To je Janezu Janši uspelo na zadnjih volitvah. Pri tem je uporabil staro vodilo, da ni pomembna pot, pomemben je cilj. Pomembno je, da veš, kako doseči cilj. V politiki se temu reče politična zvitost, sposobnost vnaprej predvideti nasprotnikove poteze, poznati nasprotnikove adute in spretno skrivati svoje ase v rokavu. Najpomembnejši element je zavajanje nasprotnika. Govoriš eno, narediš nekaj drugega. Hliniš resnico in uporabljaš laž. Predvsem pa presenetiš z nepojmljivimi potezami.
V zadnji izdaji je to postavitev Zorana Stevanovića na čelo parlamenta in še kakšna smešna poteza, ki postane hrana za vse nas. Recimo izvolitev nadvse spornega poslanca Borisa Mijiča za člana naše delegacije pri Svetu Evrope. Ta poslanec nas že nekaj dni zabava s svojo izjemno retorično kapaciteto, ko pred kamero ne zna skupaj spraviti niti enega stavka, enega argumenta in ene povezane misli na temo, zakaj je primeren za člana te delegacije.
Skratka, Janez kot jing in jang spretno igra na to dvojnost. Je kalimero in ranjeni lev obenem. Kalimero vedno skuša pri drugih doseči sočutje. Neke vrste usmiljenje. Vsi ga teptajo, ga smešijo in mu povzročajo neskončne krivice. Dve krivici sta Janeza še posebej prizadeli. Očitek, da je trgoval z orožjem takoj po osamosvojitvi in sprejemal podkupnino v zadevi Patria. Škoda, ker ni mogel nikoli dokazati svoje nedolžnosti. V prvem primeru je poročilo preiskovalne komisije ostalo v predalu, v drugem pa je primer zastaral.
Pozicija ranjenega leva pa ni tako nedolžna. Ranjena zver je najbolj nevarna. Rjove, opleta okoli sebe in se zaletava v vsakega, ki ji stoji nasproti. Ranjena zver nima več okoli sebe nobenega, ki je varen. Še včeraj so bili najbližji varni v krdelu isto mislečih, že danes so pred tem, da bodo izločeni. Popustijo vse omejitve in na delu je iracionalno. Gre za neusmiljen boj. Boj za obstanek.
V ponedeljek se bomo prebudili v nov dan. Rjovenje se bo slišalo po vsej državi. Ne glede na izid referenduma. Imejte v mislih, da ne bo več tako, kot je bilo. Predvsem pa ne boste več varni …