Poezija nas vrne k bistvu življenja

Na divjem vulkanskem otoku sta oba preživela zadnja leta svojega življenja. Gauguin je umrl leta 1903, pri štiriinpetdesetih letih, Brel pa je tam našel zatočišče, izčrpan od slave, oboževalcev in številnih koncertov, saj je na vrhuncu kariere nastopil kar tristokrat na leto. Na otok je priplul z jadrnico Askoy II, s katero je plul po Pacifiku, in si v objemu morja, slanih vetrov in bujnega rastlinja ustvaril novo življenje. S svojim malim letalom z imenom Jojo je prevažal prebivalce otoka po nujnih opravkih in jim tovoril zaloge različnih dobrin. Leta 1977 je tam posnel svoj zadnji album Les Marquises, leto pozneje pa se je zaradi pljučnega raka moral vrniti v Francijo na zdravljenje. Umrl je pri devetinštiridesetih letih, njegove posmrtne ostanke pa so prenesli na pokopališče Calvaire in ga pokopali v neposredni bližini Paula Gauguina. »Smeh je v srcu/beseda v pogledu/Srce je popotnik/prihodnost je prepuščena naključju,« je zapisal v pesmi Markizi (Les Marquises). Takrat je že čutil, da se mu življenje izteka in polzi na drugo stran kot zadnja zrnca peska, ki padajo skozi ozko grlo peščene ure.