Tako kot mi se je na tisoče Jugoslovanov vsak dan odpravilo čez mejo. V centru mesta, na Ponterossu, v bližini velike srbske pravoslavne cerkve, so prevladovali jeziki bivših bratskih republik, stojnice so se hitro praznile in prtljažniki avtomobilov so se ravno tako hitro polnili. Tržaške kavbojke se tako niso nosile samo v Piranu, ampak tudi v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu, Beogradu in Skopju. Nekateri so trdili, da Jugoslovani ne znajo dovolj ceniti socializma, da se je vse dalo dobiti tudi pri nas (pa to ni bilo res) in da jih je zajela potrošniška mrzlica. Fenomen so skušali preprečiti z depozitom, takso, ki jo je vsak državljan moral plačati za prehod meje. A blago in dobrine so še zmeraj prihajali čez mejo, čar zahoda pa tudi. Mi smo še zmeraj gledali televizijo, kjer je Don Johnson s svojim belim ferrarijem po ulicah Miamija preganjal preprodajalce mamil. Čarobne plaže, visoki nebotičniki, lepe punce, prepolne izložbe in s tem povezan blišč so navdušili marsikaterega otroka socializma. Ne bi bilo zgrešeno trditi, da so modni dodatki, rock'n'roll, knjige, filmi in ameriški način življenja pokopali sanje o samoupravljanju v Jugoslaviji in o komunizmu drugod na vzhodu, še preden je ta sploh začel propadati.
umor in samomor
Rogaška Slatina: Starejši domačin z več streli umoril nečaka
