Medtem ko sem se na ponedeljkovo jutro v rahlem obupu spraševala, s čim naj se tokrat javim iz svoje mrzle doline, sem namreč na šporhetu pazljivo kuhala lipov čaj in »prenala cuker«, kakor na vzhodni strani rečemo zapletenemu postopku karameliziranja sladkorja. Kljub neverjetnim količinam vloženega truda se mi tovrstna kuharija skoraj nikoli ne posreči, nasprotno, zdi se, da sem naravna specialistka za zažgane kozice in prismojene vsebine. Tokrat pa se je zgodil čudež in uspela mi je krasna lužica mehke karamele, ki mi jo je uspelo vmešati v čaj, da je bil kot iz pravljice.
Že sem svoj čarobni čajni zvarek prelila v termovko, že sem termovko pospravila v torbo, dodala kozarček z zeliščno soljo in dve jabolki, že sem se zamotala v šal in debel plašč, kajti zunaj je bril povsem zimski veter, že sem strumno zakorakala proti avtobusni postaji, da bi se odpravila v Maribor, ko je zazvonil telefon.
»Ni ti treba v mesto,« je rekel mamin glas. »Oma je že na poti domov.«