Sodobne zahodne demokracije, tudi slovenska, se vse bolj soočajo s strukturno krizo vodenja. Jedro problema ni zgolj v posameznih slabih odločitvah, temveč v samem strankokratskem modelu demokracije, ki sistematično proizvaja podpovprečne politične elite. Politične stranke so se preoblikovale v podjetja, katerih primarni cilj je ustvarjanje koristi za deležnike na vrhu. Volilni proces v takem sistemu ne nagrajuje kompetentnosti, strateškega mišljenja ali integritete, temveč prilagodljivost notranjim strankarskim hierarhijam, lojalnost vodstvom in sposobnost kratkoročnega političnega marketinga. Posledica je negativna selekcija: najbolj sposobni se politiki pogosto izogibajo, medtem ko prosperirajo kadri brez zadostnih strokovnih in vodstvenih kompetenc.
Ta model vodi v kronično slabo vodenje države. V Sloveniji se to kaže v pogostih menjavah ministrov, razvojni neambicioznosti, nizki kakovosti zakonodaje, improvizaciji in razkroju zaupanja javnosti v institucije. Podoben vzorec opažamo tudi v širšem zahodnem prostoru, kjer kratki volilni cikli, populizem in ideološka polarizacija onemogočajo dolgoročno upravljanje kompleksnih izzivov – od industrijske politike in energetike do demografije in geopolitične varnosti.