Odgovor je preprost. Mi smo že lep čas na dnu. Morda od samega nastanka te države. Od tistega trenutka, ko je pravilo, da ni pomembno, ali kaj zna, pomembno je, da je naš, postalo obči kadrovski zakon. Od dna se nismo odlepili oziroma smo vsak zase živeli v svetu iluzij. Sami sebe smo farbali, da smo nekaj drugega, da živimo v svetu varljive moderne države, in se pretvarjali, da nam je fino. Z veseljem smo drugim pripovedovali pravljico o zreli evropski državi.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo