Delovni dan je. V sarajevsko čajnico, kjer preživljam del delovnega časa z računalnikom, je vstopil pokončen sivolas mož, za katerega sem pomislil, da je v zgodnjih šestdesetih in da sem ga nekje že videl. V prostoru se je naselil neki skoraj absolutni mir, lastnik pa me je vprašal: »Ali poznaš gospoda barda?«

Dala sva si roke, rekel je, da je Vladimir. Povedal sem, kako mi je ime, takrat pa me je klical najboljši prijatelj in mi povedal, da je gledal prvi del gledališke trilogije Mati, Oče in Sin po predlogah Floriana Zellerja, morda najvznemirljivejšega sodobnega dramatika, kot piše tudi v Guardianu. Ja, anglofonski trg še vedno narekuje to vrsto »komparativnega« poimenovanja (naj, super, mega), jaz pa sem med klicem dojel, da pred menoj stoji igralec, ki jutri igra glavno vlogo v delu gledališke trilogije Oče, umetniško verjetno najambicioznejšem gledališkem projektu v Komornem gledališču, nekdanjem kultnem jugoslovanskem teatru. Potem sva drug drugemu povedala nekaj puhlic o sebi – »ja, veste, sem igralec«, »in sam sem, veste, literat«, »aja, in kaj pišete«, »no, tako, različne žanre, a predvsem poezijo«, »a res, to je pa zelo zahtevno, sicer pa so ti komadi zelo dobro napisani«, mi je zaupal igralec.

Pogovor se je že začel odvijati v smeri skupnih prijateljev in znancev – vanj je smuknil pokojni Marko Sosič, seveda tudi Irena U., Radovan M. – in jaz sem se vprašal, od kod neko rahlo nelagodje, medtem ko se pogovarjam s tem izrednim človekom. Dva razloga: prvi je, da me je spomnil na to, kakšen bom v dveh, treh ali petih letih, drugi pa, ker je – čeprav je precej starejši – postavnejši od mene. Ja, igralec, bi rekli, a vseeno, gledal je s tistimi svojimi bistrimi očmi in, si mislim, zaznal vsa moja čustva. Izjemna inteligenca, sem si rekel, čeprav imam sicer proti gledališčnikom blago vrsto skepse, najpodobnejšo tisti, ki jo je izrekel Johnny Štulić, ko je v Sarajevu konec osemdesetih govoril prijatelju, scenografu z Reke, kako bo vse šlo v tri krasne. Ko je videl, da ga scenograf zbegano gleda, je veliki pesnik hrvaške poezije in jugoslovanskega rokenrola samo odmahnil z roko: »Mah, vi iz gledališča razumete en …« Beseda na koncu namreč ni za v časopis, pa tudi Slovenci uporabljajo enako frazo. En …

Ja, zdaj je o odnosu med gledališčem in oblastjo oziroma družbo napisano toliko strani, da ne potrebujete še ene psevdoteoretične eksegeze – ne glede na to, kako poučen in talentiran je – častilca te umetnosti. Kakor koli že, pri nas je gledališče bolj ali manj z minimalnimi odstopanji stvar, ki je pod nadzorom oblasti, dobro pa veste, kakšne so naše oblasti, tako da si lahko tudi predstavljate stanje v tako imenovanem dramskem sektorju. V nasprotju z literati, glasbeniki in likovnimi umetniki imajo vsi dramski stalne službe – kar samo po sebi ne bi bilo slabo, če ne bi bilo primerov, ko se na primer po nekaj let ne pojavijo na odru. A tako je: živimo v tako imenovanem času predstav, v katerem, vsaj tako se zdi, je pomembna samo raven izvajanja, medtem ko so avtorji besedil iz različnih razlogov potisnjeni v drugi plan. Nič zato, trudim se, da stvar opazujem s previdne distance in da mi ne uide kaj, kar bi se lahko razglasilo za luknjo v splošni razgledanosti. Zaradi tega sem se dan po včerajšnjem srečanju z igralcem, idealnim gospodom Zamejcem, ki je pravzaprav Štajerec, napotil v gledališče.

In res sem imel kaj videti.

Tisto, kar je ansambel Komornega gledališča, na čelu katerega je Vladimir Jurca – za prijatelje Lali – odigral prejšnjo sredo zvečer, je bilo skoraj vse, kar lahko človek zahteva od gledališča. Igra, disciplina, talent, magija in publika, ki je predstavo nagradila s stoječimi ovacijami, kakršnih še ni bilo. Oče, ki ga v filmski inkarnaciji igra Anthony Hopkins, je dementni starec, ki mu življenje nepovratno polzi iz rok. On, ki zna biti kdaj pa kdaj zabaven in šarmanten, je vse bolj neznosen in neprišteven, njegovo življenje se lahko neovirano nadaljuje samo v instituciji, kjer lahko dobi primerno pomoč, ki jo sicer zavrača. Vse ovire, ki so se morda znašle pred njim, je Vladimir Jurc odstranil s kombinacijo talenta in neke aristokratske duhovnosti, tako uspešno, da ga je ta – sicer do sebe nekritičen, do drugih pa izrazito netoleranten kronist – vsega skupaj samo enkrat v dveh urah ujel, da je naredil napako v jeziku. Ob pomoči sarajevskih kolegov in kolegic – predvsem Maje Izetbegović in Amare Selimović – je Jurc dobil največje ovacije, ki si jih je kak Slovenec prislužil v Sarajevu, še menda od časov, pa se malce pošalimo – Jureta Franka in njegovega srebra v veleslalomu na olimpijskih igrah 1984.

V odnosu med gledališčem in filmom je pri gledališču najbolj fascinantno to, da se – ob možnih reprizah – ta umetnost dogaja samo enkrat. Pri filmu ostaja možnost ponovnega prikazovanja, prav tako možnost producentskih, režiserskih rezov, raznih verzij in podvariant. Gledališče pa je enkrat, a takrat, ko je – s temo, ki pritiska na vse te družbe in ki je odnos do starih in bolnih, in njihova bolezen, ki nas mogoče čaka tukaj, za vogalom – je res za vse čase. Do takrat pa lahko brez zadržkov rečemo, da Jurčeva izvedba prav v ničemer – v smislu tehničnega orodja in metod dela, s katerim se ukvarja – ne zaostaja za tisto, ki nam jo je pokazal Hopkins. Sicer eden največjih.

Le da mi nismo tako veliki. A nekateri od nas na srečo so.