Zakon je zakon. Predpisi so predpisi. Red je red. Ti trije kratki odzivi so v bistvu stanje stvari v naši državi. To sam spremljam v živo dobra dva zadnja meseca. To je obdobje, ko skušam dobiti tisto čudežno priporočeno pošto od svojega bodočega delodajalca. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je največji delilec mesečnih nadomestil, nekateri bi rekli mesečne podpore ali revščine, in od novega leta naprej sem z njim v posebnem razmerju.
Nekako imam občutek, da hočejo svetovalci pri novem delodajalcu moj odhod spremeniti v romantično melodramo. Vem, da bo konec srečen, torej da bom nekoč le dobil odločbo, potrdilo, dokaz, da sem de facto penzioner, ampak do tega srečnega konca se mora zgoditi kar se da veliko obratov. Oziroma konec se suspenzično ves čas odmika. Ko sem ta teden spet dobil tako zaželeno priporočeno pošto, je znova sledilo razočaranje. Kar na enajstih straneh sem spet dobil obrazložitev nečesa za nazaj in začasno odločbo za izplačilo pokojnine. Bolje rečeno nadomestila. In to za celih devet dni. Za razliko med možnim in dejanskim odhodom v pokoj. Z zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki sem ga prav tako redno obiskoval, pa so mi poslali le eno stran. Račun, da moram kot navaden občan plačati zdravstveno zavarovanje. Nobenih suspenzičnih pisarij. Le račun in rok plačila v treh dneh.
Vmes seveda pozabljam, da vsa država stavka. Eni so to objavili, drugi pa to počnejo drugače. Recimo, da je moja melodrama v tem registru. Neki tihi upor, ki pa upošteva zakon, predpise in red. Hočejo me že spraviti k pameti, da spoznam tri temeljne stebre funkcioniranja. Prvič, ti si le davčna številka. Pozabi na empatijo, razumevanje, specifičnost položaja. Drugič, ti si v odnosu do administrativnega državnega aparata vedno v podrejenem položaju. Nikoli ne boš do konca spoznal, kaj šele razumel njihovega funkcioniranja. Tretjič, če lahko nekaj storiš jutri, tega ne stori danes. Ne pričakuj, da bo kdo razumel tvoj položaj, tvojo stisko ali tvojo posebnost. Če je v zakonu čas za sprejetje odločitve šestdeset dni, bo to pač šestdeset dni. Zaradi pomanjkljivih dokumentov raje še kakšen dan, teden več.
Tako približno funkcionira tudi vlada. Njen predsednik Robert Golob ves čas govori, da je časovna enota za realizacijo predvolilnih obljub vsaj osem let. Dva mandata njegove vlade sta časovni okvir. Zato se lahko vse zamika, prestavlja in suspenzično odmika. Saj vemo, da bodo nekoč zdravniki dobili večje plače, ampak dajmo to malo odmakniti. In potem pred kamerami šef zmagoslavno sporoči, da je prišlo do napredka v pogajanjih. Ta napredek je nič drugega kot odlaganje. Če bi se dalo, bi še preložili vse skupaj na ramena koga drugega. No, na naših ramenih se vse skupaj itak že dogaja. Za mnoge z resnimi posledicami, ker se rešitve njihovih zdravstvenih težav odlagajo nekam v nedorečeno prihodnost.
Za sindikat Fides ta teden kroži po socialnih omrežjih najbolj sarkastična razlaga njihovega imena. Finančni Interesi Doktorske Elite Slovenije. Amorfna gmota potrebuje svojo elito. To nam nekako sporoča tudi komercialna Pop TV. Vsak dan z briljantno domačo žajfnico Skrito v raju, kjer je poganjalec dogajanja zdravstvena reforma. Reforma, ki je ne more biti. Na ozadju z romantičnimi razmerji junakov, ki se prav tako ne morejo realizirati. Preprosto zato ne, ker je preveč interesov in preveč denarja v zdravstveni blagajni. Preprosto zato ne, ker to stanje vsem ustreza. Naj se sliši še tako paradoksalno, ampak Fides ne stavka, da bi kaj temeljnega spremenil. Stavka le zato, da še bolj zacementira obstoječe stanje.
Prav tako je komercialna TV pripravila dveurni pogovor na to temo z naslovom (Ne)javno zdravstvo. Temeljno sporočilo, tudi v klop posajenega Roberta Goloba, je bilo preprosto. Ničesar ne moremo spremeniti čez noč. Ta sistem se je gnetlo v to amorfno gmoto zadnjih trideset let. Za trideset let so vsi zamrznili svoje pozicije in bodo na njih vztrajali. Vedno bo za težave kriv nekdo drug, nekdo pred njimi, vlade pred pred to vlado in tako v neskončnost. Upajte le, da boste preživeli. Čeprav cinična pripomba še vedno stoji: za državo smo bolni in upokojeni samo strošek. Zgarani in bolni smo odpadek.
Zato tudi morate razumeti šefa vlade, da si želi poživitve. Poživitvenega odmerka tako za sebe kot za stranko in vlado. Najprej je bilo treba narediti malo kadrovskega spomladanskega čiščenja in zdaj bo prišla na vrsto graditev nove podobe. Influencerke, instagram strokovnjakinje in uporabnice tiktoka bodo naredile preboj, kot ga še nismo videli.
To je treba vzeti smrtno resno. O tej ideji ali strateški odločitvi nima smisla zbijati šal. Preprosto zato ne, ker vedno zahtevamo nekaj, česar ni. Zahtevamo vsebino in logiko. Zahtevamo smisel in skrb za vse nas. Oblast pa v bistvu ni nič drugega kot navadna forma. Navadna fasada. Zadaj je po navadi praznina. Brez logike, brez smisla, brez načrta in brez jasne slike. Vse, kar jo zanima, je vtis. Na vtisu pade ali obstane. In res je bil že skrajni čas, da se strokovnjakinje lotijo tega posla ...
