Nasilje pacientov nad zdravstvenimi delavci v zdravstvenih ustanovah narašča, ugotavljajo tako v Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS) kot tudi v Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije.
Mnenju se pridružujejo tudi v Lekarniški zbornici Slovenije. Velikokrat gre za fizično obliko nasilja, najpogosteje pa je nasilje pacientov nad zdravstvenimi delavci besedno. Raziskave so pokazale, da je že več kot sedemdeset odstotkov medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic izkusilo nasilje na delovnem mestu. Predstavniki ZZS so zato vložili pobudo volilcem za vložitev predloga zakona o spremembi kazenskega zakonika, s katero bi zdravstveni delavci pridobili status uradne osebe, kar bi omogočalo vzpostavitev kaznivega dejanja napada na zdravstvenega delavca, ko ta izvaja zdravstveno obravnavo. Pobudo podpirata tudi Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije in Lekarniška zbornica Slovenije.
Najbrž se vsi strinjamo, da je kakršno koli nasilje, kjer koli, nesprejemljivo. Kaznovanje nasilnežev je prav gotovo ena od možnosti, s katero lahko zajezimo nasilje. Toda ali je kaznovanje nasilnežev (ki je pravzaprav tudi agresija) res najprimernejši način spoprijemanja z naraščajočo agresijo pacientov do zdravstvenih delavcev? Bi lahko pogostost nasilnega obnašanja pacientov do zdravstvenih delavcev znižali kako drugače? Bi bilo nasilje bolje preprečevati?
Je nasilja pacientov nad zdravstvenimi delavci v zdravstvenih ustanovah res toliko, kot kažejo raziskave? Zdravje je pomembna vrednota vsakega izmed nas. Ko je naše zdravje ogroženo, se zato vselej odzovemo s čustvi. Žalostni smo, obupani, zaskrbljeni, negotovi, lahko tudi jezni. Jezni smo pogosto neprijazni in obtožujoči. Smemo besedne napade pacientov na zdravstveno osebje vselej razumeti kot nasilje? Kaj, če so nekateri besedni »napadi« pacientov le, s strani zdravstvenih delavcev, neprepoznane pacientove čustvene stiske, ki bi jih zdravstveni delavci morali znati prepoznati in se nanje sočutno odzvati? Morda so statistični podatki o nasilju pacientov nad zdravstvenimi delavci v naših zdravstvenih ustanovah prenapihnjeni.
Na kakovost odnosa med zdravstvenim delavcem in pacientom vplivata oba deležnika – zdravstveni delavec in pacient. Zdravstveni delavci, ki smo s stališča moči močnejši partner v odnosu (imamo več znanja in veščin o diagnostičnih in terapevtskih ukrepih kot pacient, v zdravstvenih ustanovah smo na »domačem« terenu, smo zdravi in zato manj izčrpani kot bolniki …), lahko pri gradnji dobrega odnosa s pacienti prispevamo večji delež in igramo aktivnejšo vlogo. Če si želimo dobrih odnosov s pacienti, jih bomo spoštovali. Ne bomo jim vsiljevali naših pogledov in rešitev. Razgrnili jim bomo različne možnosti glede oskrbe, jim svetovali, katera izmed možnosti je po našem mnenju najboljša, in jim dovolili, da izberejo med ponujenimi možnostmi. Dovoliti svobodno izbiro pomeni spoštovati. Spoštovati pomeni ustvarjati pogoje za zaupanje. Bo pacient, ki zdravstvenemu delavcu zaupa, do zdravstvenega delavca nasilen?
Bolniki so pogosto zaskrbljeni, zato bi si želeli čim hitreje rešiti svoje stiske in težave. A dolge čakalne vrste njihove stiske le še dodatno poglabljajo in so lahko dodaten razlog za neprimerno (nasilno) vedenje. Dolge čakalne vrste so predvsem odraz neučinkovitosti sistema. Usmeritev bolnikov, ki nesprejemljivo dolgo čakajo na zdravstveno storitev, k plačniku storitev, ki jim obljublja več, kot zmore sistem, bi morda prispevala k hitrejši odpravi sistemskih nepravilnosti in zdravstvene delavce obvarovala pred nepotrebnimi spori z bolniki.
Seveda lahko tudi zdravstveni delavci pripomoremo k skrajševanju čakalnih vrst. Ko terapevtski ukrepi, namenjeni ohranjanju življenja, postanejo neučinkoviti zaradi napredovale bolezni, lahko z iskrenim informiranjem o (ne)smiselnosti ukrepov, namenjenih ohranjanju življenja, bolnikom omogočimo, da sprejmejo bolj smiselne odločitve glede zdravstvene oskrbe. Zdravstvena oskrba v zadnjem obdobju življenja bo zato vsebovala vse manj ukrepov, namenjenih ohranjanju življenja, in se bo vse bolj osredotočala na zagotavljanje udobja. Neprestano in pretirano spodbujanje zdravstvenih delavcev k skrbi za zdravje se lahko hitro sprevrže v prestrašenost in zaskrbljenost ljudi za svoje zdravje, kar vodi k nesmiselnim zahtevam po preiskavah in podaljševanju čakalnih vrst. Zato bi bilo dobro, da bi zdravstveni delavci »populizem« nadomestili s preudarnostjo in zavedanjem, kaj medicina zmore in česa ne.
Morda so iskrenost, sočutje in spoštovanje močnejša orodja, ki jih lahko zdravstveni delavci uporabljamo pri spoprijemanju z nasilnim obnašanjem pacientov, kot je kaznovanje. Morda nam bo s kaznovanjem nasilnih pacientov uspelo ustaviti ali vsaj omejiti naraščajoče nasilje. A s kaznovanjem si vsekakor ne bomo pridobili zaupanja pacientov. Brez zaupanja pa pacienti ne bodo optimalno oskrbljeni niti zadovoljni. Nezadovoljni bomo tudi zdravstveni delavci, zato bomo še naprej izgorevali. Nekatere bližnjice so bližnjice le na videz.
