Ko sem bil še mlajši, nisem razumel, zakaj je bil dedek ob tem neprestanem godrnjanju vselej dobre volje. Nekaj sem pripisal njegovemu značaju, bistvo pa se je začelo razkrivati kasneje. Za nekatere poklice se je izkazalo, da jih gluhota doleti prej kot druge. In moj dedek je spadal mednje, saj je bil, kot se je reklo staremu, najbrž že izumrlemu poklicu, mežnar. V oskrbi je imel majhno vaško cerkvico, kamor je hodil zvonit vsak dan trikrat. Ob posebnih priložnostih pa se je odpravil prav na vrh zvonika med mogočne zvonove. To je bil čas pred sto leti, ko nihče ni imel glušnikov za zaščito ušes ali česa podobnega. Tako se je dedek vsako leto bolj prijazno smehljal in kimal, četudi ga nihče ni nič vprašal.
Z napredkom medicine pa je prišla vrsta tudi nanj, a ne s kakšnim slušnim aparatom. Dal se je pregovoriti, da bi ga malo pregledal zdravnik in mu morda očistil ušesa. Poleg godrnjanja se z leti zna nabrati tudi kaj takega, kar je mogoče odstraniti.