Pred tednom dni je neka gospa dobila izvid preiskave, na katero je čakala mesece in ki vsebuje nekatere skrb zbujajoče ugotovitve, vsaj kolikor ji je uspelo razumeti. Izvid naj bi po ustaljeni praksi presodil njen zdravnik. Težava je v tem, da je pred tednom dni iz zdravstvenega doma prejela tisto strašljivo ozko, čisto tanko pismo z dvema stavkoma: »Ker vaš zdravnik ne dela več, ste ... Poiščite si drugega zdravnika.« Kje naj ga išče, niso napisali, tudi o ambulantah za neopredeljene niti besedice. Interneta ne obvlada. Izgubljena v vesolju razpadajočega slovenskega zdravstva.
V Sloveniji je bilo konec novembra uradno 132.185 ljudi brez zdravnika. Če se lahko pohvalim, od nedavnega sem v tej množici tudi jaz, zato povečujem zgornjo številko na 132.186. Postala sem del množice 132.186 ljudi, ki nam je birokracija podelila naziv: neopredeljeni. To mi je do konca dvignilo pokrov: neopredeljena, jaz? Priznajte, da bi v tej deželi težko našli koga, ki je bolj, trmoglavo, vsem navkljub, opredeljen kot jaz. Na tem mestu zato javno razglašam: jaz nisem neopredeljena! Trdno in dosmrtno sem opredeljena, da mora vlada nehati z uporabo ciničnih evfemizov, znanih iz nacističnih taborišč, kjer so zaplinjanju tudi rekli tuširanje. Namesto »neopredeljenih« je treba reči bobu bob: izbrisani smo.
Ta beseda je v zgodovini države vezana na nekaj strašnejšega, na administrativni umor 25.671 ljudi, ki so jim odvzeli vse pravice, ne le zdravstvene oskrbe. To, čemur smo priča zdaj,
je torej neke vrste izbris 2.0, šestkrat večji od prvega, ni pa povezan z blut und boden ideologijo slovenskih osamosvojiteljev. Povezan je z zdravniškim izsiljevanjem, ki so mu mnogi ministri ugodili.
Zdravniki so poleg župnikov edini, ki imajo predpisanega boga. Zanje je to Hipokratova prisega. Ta jim nalaga, da morajo bolnemu pomagati. A v vseh teh desetletjih sem slišala omenjati Hipokratovo prisego samo v enem primeru: ob zahtevi po evtanaziji. Zdravniška hipokratska vest se hipokritsko zbudi le, ko na smrti bolni v strašnih mukah želi svoj konec. Takrat vijejo ročice v nebo in pridigajo svetost in smisel življenja človeku, ki hira v brezupni bolezni, bolečinah in obupu. Ko bolniki majavih nog stojijo pred zdravstvenimi domovi, pa tja nastavijo cerberuse, ki sploh več ne dovolijo vstopa nebogljenim. Ja, covid ni bil le zlata jama največjih denarnih dodatkov v tem stoletju, zdaj so covidno preverjanje na pragu kar »uzakonili«, tako da so čakalnice lepo prazne. Kot pri privatnikih, a ne?
Vse od devetdesetih let se zdravniški sindikat ukvarja samo s finančnim položajem zdravnikov. Konrad Kuštrin, ki je Fides vodil od leta 1995, je v svoji karieri nenehno govoril samo o zdravnikih, vedno v luči nekakšne izjemnosti, že kar nadnaravnosti zdravniškega poklica in zdravnikov, ki jim enostavno pripada več kot drugim enako izobraženim, enako obremenjenim kategorijam zaposlenih v javnem sektorju. Temu ciničnemu izsiljevanju, ki ga omogoča dejstvo, da jih je premalo, so dodali še zahtevo po zmanjšanju števila pacientov na zdravnika. In odločevalci na ministrstvu za zdravstvo, ki so jim ugodili, se niti za sekundico niso vprašali, kaj bo z ljudmi, ki bodo zaradi zmanjšanja obsega zdravniškega dela, nižjega od tistih v drugih državah, ostali pred zaprtimi vrati. No, letos je Kuštrin izginil, nadomestil ga je Gregor Zemljič. Zgolj mlajši kuštrin, ki tudi pozna le dve isti besedi: denar ali stavka. Bolnikov ne omenja. Isti je. Istič, je temu rekel pesnik Dane Zajc.
Že pred pomladnimi volitvami je Golob, ko je še letel, preden je kot najstnik zapadel v slabo družbo in si v navalu ihtave samovolje zlomil krilo, omenjal ime bodočega ministra za zdravstvo, Danijela Bešiča Loredana. Ni bilo treba biti hudo pameten za svarilo: Bešič Loredan je recept za katastrofo. Danes jo imamo. Osem mesecev po volitvah smo od ministra dobili naslednje: še hitrejši razpad osnovnih zdravstvenih pravic, neodpravo dopolnilnega zavarovanja, nedostojno solzavost namesto dostojne pietete ob nesrečni zamenjavi celjskih pacientov in posnetek njegove druge plati, agresivnega, manipulativnega obračunavanja z Zemljičem. Ki nam ga je skušal prodati kot »čvrsto moško zdravniško debato«! »Čvrsto«? Kaj vraga je čvrstega v tuljenju, tem bednem znamenju frustriranca? »Moško«? Kaj vraga dela to zahojeno mačo pojmovanje moškega v 21. stoletju v slovenski vladi? »Zdravniško«? Kaj vraga ima minister-zdravnik zasebno »debatirati« s sindikalistom-zdravnikom, če so v teku uradna pogajanja? Se ta vlada spreminja v Kmetijo? Se. Tudi Golob se pogovarja »iskreno«, ko bi se moral disciplinirano, premišljeno, strateško, predvsem pa bi moral molčati, dokler vsega trikrat ne prespi. Nagnal je točno takšno ministrico, pusti pa blebetati ministru za naravno selekcijo. 132.190 ljudi (število je do konca pisanja kolumne naraslo), ki plačujemo zdravstveno zavarovanje za pravice, ki so nam jih odvzeli, bo moralo očitno tja, kamor so šli prvi izbrisani: na evropsko sodišče za človekove pravice. Tudi novi Matevž Krivic je že na obzorju.
