Beluga, to je bila teden dni beseda, ki je polnila evropske medije, in večina ljudi je šele zdaj izvedela, da se tako imenuje vrsta kita. O zatavanju samičke iz Atlantika v Seno, o njenem hiranju, reševalni akaciji in smrti smo bili obveščeni, kot bi šlo za bitje iz vesolja; tudi mrožka, ki je pred dnevi pritavala do Osla, je postala ljudska junakinja. Le da Norvežani nimajo pretiranega talenta za sentimentalne drame. Reševalne akcije, ki bi bila veliko enostavnejša od tiste belugine, niso niti načrtovali; ko se je pokazalo, da je neprespana zaradi nadlegovanja oboževalcev, so jo uspavali.
Dva kulturna vzorca? Francoski, ki se boji občutljive javnosti in uprizarja rešitev, četudi je moralo biti že kar kmalu jasno, da žival nima možnosti, in norveški, ki reče bobu bob in usmrti žival, ki nima možnosti. Pravo vprašanje je namreč: kam naj ju »vrnejo«, kje je njun »dom«, ko pa se znojita v pregretih oceanih, kamor koli se usmerita? Ko pa sta obsojeni na izumrtje?
Bistveno sporočilo, ki bi osmislilo vso to mobilizacijo sočutja do ubogih živali, je, kot vedno, umanjkalo. Namesto pravljice o tavajoči beli deklici in smešni skandinavski debeluški bi morali odločevalci in mediji povedati preprosto dejstvo: kiti so, tako kot na stotine drugih živali, tako zaradi desetletij lova kot desetletij onesnaževanja in segrevanja oceanov, taljenja ledu, na robu preživetja. Ob njunih posnetkih bi moralo na ekranih utripati rdeče opozorilo: omejite rabo energentov, vode, plastike, kemikalij. Ali bolje, odločevalci bi morali nesrečni živali izkoristiti za poziv: omejili bomo rabo vsega naštetega, v nekaj letih, danes bomo začeli z omejitvami hlajenja in ogrevanja pozimi, konec je zimskih večerov v kratkih rokavih …
To je v istem času po naključju naredila španska vlada. V času, ko se država cvre od sonca in požarov, je sprejela omejitev ohlajanja prostorov na maksimalno 27 stopinj. V času, ko se je letos njeno morje ponekod segrelo za šest stopinj nad siceršnjim povprečjem, ko Sredozemlje zaradi zmanjšanja sladkovodnih dotokov postaja vse bolj slano, oboje pa grozi z množičnim poginom rib, v času, ko smo priča spremembam, ki so jih strokovnjaki pričakovali šele do konca stoletja, pa naj gre za taljenje ledenikov ali izginjanje gozdov, ko celo IPPC napoveduje desetodstotno možnost, da se bo (tudi v Sloveniji) povprečna temperatura zraka v nekaj letih dvignila za šest stopinj, je španska vlada sprejela ukrep zmanjševanja energetske potrošnje klimatskih naprav. Omejitev, ki ne velja za zasebne prostore, ima vrsto izjem, ki je v resnici bolj gesta, pa vendar racionalen ukrep, kakršnih so v Nemčiji sprejeli že lepo število, in ki odpravlja eno najbolj norih navad, ki jih je vzpostavil zahodni svet, namreč, da mora biti poleti v zaprtih prostorih ledeno mrzlo, pozimi pa prevroče. Ne gremo več ven na zrak, ker smo ga preveč zasvinjali in pregreli, ampak gremo noter na »čistega« in svežega. To je bila dolgo navada dežel bližje ekvatorju po meri zahodnih turistov, ki iz ledenih hotelov v ohlajenih vozilih dirjajo do prve piramide, Bude ali hindujskega templja, nato pa nazaj v ledeni hotel. Ta odlični recept za uničevanje planeta in vnetje sinusov, ušes, oči, ledvic je ultimativna norost trošenja energije: človek potuje v vroče kraje, potem pa mu je vroče. Čudno, res. Noče se prilagoditi. Zakaj torej ne gre v Bovec? Ker bi hotel tigra gledati skozi ohlajeno šipo? To je vendar mogoče tudi v ljubljanskem živalskem vrtu.
No, racionalnost je očitno prva žrtev pregretih glav. Španski hotelirji so ob ukrepu španske vlade ponoreli, jo obtožili, da jih bo uničila, saj se bodo turisti scvrli na 27 stopinjah – na trinajst stopinjah manj, kot je bilo zunaj! Turistično ponudbo si torej v prihodnosti predstavljajo kot oddajanje hladilnic z bazeni, pogled na morje je zaželen, a ni nujen. Turizem, pomembna gospodarska veja, usodno odvisna od vremena, se očitno ne zaveda, da je obsojena na propad, ker se noče prilagoditi novim okoliščinam, in si na sto načinov žaga vejo, na kateri sedi. In ne le turizem, enake reakcije na pozive k zmanjšanju produkcije imajo letalski promet, živinoreja, energetika … In spet je tako rekoč superheroj politik, ki si samo drzne reči, da je mesa pač treba jesti manj. No, Nizozemci so porabo sklenili omejiti šele, ko so si uničili že skoraj polovico obdelovalne zemlje in s pesticidi pobili skoraj polovico žuželk. Kar so rešili tako, da so začeli »gojiti« čmrlje. Ta na videz dobra rešitev je sklenjen krog absurda: s pesticidi uničiš opraševalce, nato pa jih z gojenjem nadomeščaš, s tem pa seveda znova uničuješ okolje. In znova služiš. Čmrlji so odličen biznis, kupujejo jih na Hrvaškem, v Romuniji, tudi pri nas … Niste vedeli? Ste pa vendarle opazili, da vetrobranskih stekel po vožnji iz Ljubljane do Kopra, na katerih ste še pred leti odčitali učno uro o žužkih, ni treba več praskati? Afriške kobilice žal ne bodo opravile njihovega dela na njivah.
