Letos je podobno. Nimam pojma, v kakšen prostor pošiljam ta zapis in v njem še kar pomembna vprašanja za usodo vseh nas. Je to prostor, kjer je uveljavljeno spoštovanje človekovih pravic, ali prostor močnejšega, za katerega prosto po ameriškem zetu ni zakona, je le morala, ki pa je izključno morala močnejšega, torej je ni. Vsaj take ne, ki bi jo lahko šteli za elementarno sprejemljivo in civilizirano. Je to prostor morebitne bodoče koalicije, kjer se je vodilna stranka dokazala s poudarjeno podporo neonacizmu in njegovim čaščenjem, enako z bratenjem z vodilnimi ideologi ustaštva? Je to prostor za stranko, ki je genocid ne moti in ga lahko mirno opraviči s tem, da ne priznava prekoračenega silobrana? Prostor, kjer se ji bodo manjše podrepne stranke z veseljem pridružile, čakajoč drobtinice z gospodarjeve mize? A nobene žal besede čez sistem, saj imamo demokracijo in je v tem primeru to volja ljudstva.
Dragan Petrovec Foto: Tomaž Skale
Nova evropska inkvizicija?
Pred štirimi leti sem prišel na vrsto za redno kolumno na prav tak dan, kot je danes, samo dober mesec pozneje. Bilo je 25. aprila, ponedeljek po nedeljskih volitvah. Uvodoma sem zapisal, da bralci veste vse, jaz ničesar. Kolumno sem moral spisati pred rezultatom volitev, ko smo, čeprav navdahnjeni z optimizmom, še vedno tavali v temi.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×