Zunanji minister ZDA se je pred tednom dni pohvalil, da ima dokaze, da ameriški diplomatski prijemi proti Severni Koreji delujejo. Japonske oblasti so obvestile Washington, da je v zadnjem času v njihove ozemeljske vode zaneslo več kot sto severnokorejskih ribiških čolnov. Dve tretjini ljudi na teh čolnih je bilo mrtvih. »Te ribiče v zimskem času pošiljajo ribarit, ker primanjkuje hrane,« razlaga minister. »Pošljejo jih ribarit brez zadostne zaloge goriva, da bi se lahko vrnili. Dobivamo veliko dokazov, da te [naše sankcije] v resnici začenjajo delovati.«
Najprej se vprašajmo, kdo je tu neumen. So severnokorejske oblasti tako idiotske, da ribičem, ki jih pošiljajo po nujno potrebno hrano, ne bi zagotovile goriva, ki bi omogočalo, da to hrano pripeljejo domov? Če jih pošiljajo v smrt, ne potrebujejo hrane. Če potrebujejo hrano, jih ne bodo pošiljale v smrt.
Pomembneje je tole: če sankcije delujejo, dosegajo svoj cilj. Če je dokaz za to, da delujejo, umiranje severnokorejskih ljudi, je njihov cilj umiranje teh ljudi. Ko so v razpravah ob sprejemanju sankcij predstavniki nekaterih drugih držav opozarjali, da bodo prizadele t. i. navadne ljudi, ne vlade, ki je Američanom trn v peti, je bilo z njihove strani slišati, da ZDA seveda nimajo ničesar proti severnokorejskemu ljudstvu. Zakaj mu potem prizadevajo trpljenje in smrt? Je psihološka računica ta, da bodo severnokorejske oblasti prinesle Američanom glavo na pladnju, da bi prihranile trpljenje svojemu ljudstvu? Potem niso tako nečloveške, kot washingtonska propaganda trobi, da so. Ali upajo, da se bodo prebivalci Severne Koreje zato, ker jim Američani prinašajo smrt, obrnili proti svoji vladi? Mar ne bodo prej sovražili roke, ki jih davi? Kako da preživeli na tistih čolnih, kot povedo Japonci, običajno prosijo, naj jih pošljejo domov?
Ameriški zunanji minister pravi, da je treba Pjongjang »daviti s sankcijami« toliko časa, da bo pripravljen na pogovore, na katerih bi kapituliral pred ZDA. Sankcije so sredstvo za uničevanje države – oblasti in prebivalstva, vsega. Umiranje Severnih Korejcev je njihov uspeh. Med korejsko vojno so jih pobili nekje med dvema in štirimi milijoni in razdejali vsa mesta na severu. Ameriški generali so hoteli uporabiti atomsko orožje, a jih je takratni predsednik ustavil. Današnji grozi z atomsko vojno. Tista vojna se ni formalnopravno nikdar končala. Današnja ameriška diplomacija je njeno nadaljevanje z drugimi sredstvi.
Zdaj ameriškega prvega diplomata skrbi, da si ne bi Severni Korejci kje pridobili kakšnih simpatij, da drugod po svetu ne bi začeli gledati nanje, »kot da so normalni ljudje, tako kot vsi drugi«. Vendar se to ne bo zgodilo. Šibka točka je Južna Koreja, ki ji ni do vojne s Severno in se lahko z njo, kot vidimo, čisto dobro pogovarja – če Američanov ni zraven. Zato si je, kot je povedal ameriški zunanji minister, južnokorejska ministrica morala vzeti nenavadno veliko časa, da bi ameriškim zaveznikom zagotovila, da do tega ne bo prišlo.
Tako je govoril prvi diplomat ZDA v pogovoru z zunanjo ministrico pod Bushem II. Takratni uspeh ameriške diplomacije je bil kronan z milijonom mrtvih Iračanov. Gospa za svoj prispevek k tistemu uspehu ni nikdar odgovarjala, nasprotno, uživa slavo ter ugled in moč. Ampak ko imamo opraviti s silami, ki imajo v rokah velikansko destruktivno moč, hkrati pa se imajo za večvredne, za nadljudi ali nekaj posebnega in izjemnega, nas ne bi smela čuditi lahkota, s katero sejejo smrt in razdejanje. Če si prepričan o lastni večvrednosti in izjemnosti, ti tistih, proti katerim usmeriš svojo destruktivno moč, še dehumanizirati ni treba. Njihova življenja so ničvredna, njihova smrt ne šteje – razen, če z njo meriš svoj uspeh in moč. Preseneča nekaj drugega: da imajo vladajoče elite takih sil podobno nihilističen odnos do lastnega ljudstva.
Demografske študije kažejo, da se je povprečna življenjska doba v Veliki Britaniji in ZDA, v trdem jedru osi zla, nehala daljšati. Obenem narašča število prezgodnjih smrti. Zdravstveno stanje prebivalstva se je prvič po več kot sto letih nehalo izboljševati. Analize kažejo, da je vzrok za to najverjetneje t. i. politika varčevanja. Političnoekonomski model, ki ga vsiljujejo oblastne elite, je začel opazno načenjati življenjsko substanco prebivalstva. To sugerirajo elementarni statistični pokazatelji, ne kakšna levičarska kritika. In to je normalno življenje.
Če se ozremo nazaj na ZDA, sovražno kampanjo proti Severni Koreji in grožnjo nuklearnega spopada, lahko najdemo nekaj bolj dramatičnega. Ameriška vojska je opravila več kot sto štirideset poskusnih atomskih eksplozij samo na celinskem delu države in preučevala učinke radiacije na okolje in ljudi – na lastnem prebivalstvu. Poskuse na ljudeh so delali tudi pri razvoju radiološkega, biološkega in kemičnega orožja – in to ne le na indijanskih staroselcih, ki so preživeli genocid. Vse kajpak zato, da bi ljudi zaščitili pred zunanjo nevarnostjo.
Ta zgodovina nam ne govori samo o odnosu vladajočih elit do prebivalstva. Menim, da nam tudi ponuja razlago, zakaj ZDA nimajo inhibicij pred nuklearno vojno, se pripravljajo nanjo in silijo vanjo. Zato ker menijo, da imajo empirične dokaze, da so Američani preživeli sto štirideset atomskih bomb in kdo ve koliko dodatnih eksplozij v Tihem oceanu – pa ne bi še kakšne korejske.
