Gradnja hiše predstavlja velik zalogaj, tako finančni kot časovni. Potrebnih je veliko usklajevanj, dopovedovanj, pogajanj o aneksih. Velja vse, kar je pred leti omenjala reklama za popularen avto: ima vse, kar imajo veliki. Razlika je le v tem, da so vse posledice morebitnega slabega načrtovanja na naših ramenih in jih ne pokrije »drugi« proračun, v primeru velikih je to seveda državni proračun. Osvojite pa tudi najpogostejšo besedo »jutri«, kar pomeni, da jutri (ne) pridejo na gradbišče. Pri tem si za pomiritev ob »nejutrih« pomagam s pesmijo Elvisa Presleyja Tomorrow never comes.
Gradnja po drugi strani prinaša tudi socialne stike z ljudmi, ki jih številni med nami izgubimo zaradi svojega (sedanjega) socialnega položaja, pa smo jih pred leti na začetku svoje poti imeli. Med njimi sem tudi sam, saj prihajam iz vaškega okolja. Srečujem se z zidarji, vodovodnimi inštalaterji, monterji, električarji in drugimi. Beseda da besedo in številni vam povedo svoje zgodbe, poglede na svet in stiske. Njihove zgodbe so daleč od razprav o zaščiti nutrij, o barvi plašča predsednika vlade, združevanju vrtcev in tako dalje. Za to enostavno nimajo časa, saj morajo za spodobno življenje sebe in svoje družine trdo delati, velikokrat preko dopustnega delovnega časa. Številni med njimi skoraj ne vidijo svojih otrok, zmanjkuje jim časa za vzgojo in privzgajanje vrednot, velikokrat svojo slabo vest nadomestijo z materialnimi dobrinami. Mogoče tudi v tem tiči razlog za navade mladih, ki jih starejše generacije, rojene v socializmu, niso poznale: čas je tekel počasneje in ni bilo pehanja za več in več. To je veliki davek kapitalizma, ki določa naša življenja in smo ga tako težko pričakovali, zdaj pa žanjemo sadove. Bolje rečeno »stvari«.
Ob montaži pohištva sem se zapletel v pogovor z monterjema, ki sta bila pogovora vesela. Večkrat se jima namreč zgodi, da investitorji gledajo na njih kot zgolj in samo na delovno silo. Oba prihajata iz bivših jugoslovanskih republik in zelo dobro govorita slovensko. Oba imata družini, ki sta ostali v svojih krajih. Oba imata otroke, ki sta jih videla zelo poredko, saj bi bili pogosti odhodi domov prevelik strošek. Oba bi rada pripeljala družino v Slovenijo. Oba imata minimalno plačo. Oba za zdaj družine ne bosta pripeljala v Slovenijo. Tukaj jima ne bo treba pošiljati otrok v šolo in jima, vsaj to, ne bo treba poslušati očitkov, da so v nekaterih razredih že skoraj samo tuji otroci, ki bi se po predlogu ene izmed političnih strank morali eno leto ločeno učiti slovenščine, nato pa bi se pridružili sovrstnikom in tako že ob začetku, nič krivi nič dolžni, postali čefurji.
Ob koncu montaže sta montirano pohištvo fotografirala. Na moje vprašanje, zakaj to počenjata, je bil odgovor, da morata končni izdelek pokazati šefu, da bo videl, da je bila montaža res opravljena! Ker kaj pa če … Bi pohištvo po poti prodala?
Naslednji dan sta prišla druga montažerja za kuhinjo, to pot klena Slovenca. Podobno kot njuna predhodnika sta odlično opravila delo, ki je trajalo do 20. ure zvečer, nato pa sta odhitela še reševat reklamacijo. Tako iz dneva v dan, delovnega časa ne poznata. Plačana sta namreč od višine vrednosti montiranega pohištva, kar jima omogoča soliden zaslužek, le cena osebnega življenja, predvsem kar zadeva čas z otroki, je najbrž previsoka.
Ko je potekala montaža, je sočasno v parlamentu potekala interpelacija zoper ministrico za digitalizacijo Emilijo Stojmenovo Duh. Ni se veliko razlikovala od drugih. Veliko besed, strasti, veliko lastne promocije in izmišljotin. Seveda je bilo tudi nekaj upravičenih očitkov, vseeno pa za to ne bi bilo treba porabiti celega dneva in bi se lahko interpelaciji – te imajo tako ali tako redko konkretne posledice, ne glede na njihovo rast v zadnjih letih – izognili. V državi je preveč velikih problemov, ki bi potrebovali ustrezne rešitve, vendar do njih ne pride. Mimogrede: monterji o interpelaciji niso imeli pojma, preveč trdo so morali delati.
Tako poteka življenje dveh slojev, ki živita vsak v svojem svetu, odmaknjena drug od drugega. Politična elita, pa naj bo desna ali leva, izgublja stik z realnostjo, kratko druženje z »rajo« pa ne prinaša vpogleda v realno življenje velike večine državljanov. Že res, da je življenje boljše, vendar za kakšno ceno? Pri tem so največje žrtve otroci, ki zmeraj bolj doživljajo stiske in žal imajo številni slabe vedenjske vzorce. Vsi strokovnjaki poudarjajo, da se vse začne v družini, kjer pa je zato, da nam gre boljše, premalo časa za ukvarjanje z otroki in privzgajanje vrednot. Žal se prav pri otrocih rek »čas je denar« najbolj pozna. Ločenost obeh svetov prinaša tudi enega izmed razlogov za slabo volilno udeležbo, ki je v Sloveniji porazno nizka. Lačen pač sitemu ne verjame, pa naj bo to razumljeno dobesedno ali pa simbolno.
V zadnjem času se dogaja še nekaj: z leve in desne prihajajo pobude za številne referendume, kjer naj bi se približali ljudstvu v stilu »oblast ljudstvu«. Če bo do vseh res prišlo, bomo prekosili Švico, ki pa je pri izbiri referendumov zelo previdna, pa še drugačno politično ureditev ima, obenem je močno decentralizirana država. Tako se bodo uresničile napovedi izpred let, da bomo postali druga Švica – seveda le pri referendumih.
Kako povrniti zaupanje politiki, kako zbližati svetova, elito in monterje? Težko. Tema za drugič. Z referendumi in interpelacijami očitno ne. V tolažbo ali uteho pa lahko ponudimo le besede srbskega politika in predsednika vlade Nikole Pašića iz leta 1915: »Spasa nam nema, propasti nećemo.« (Ni odrešitve, propadli ne bomo.)
