Predvsem pa: kot da Italije že celo desetletje niso pretresali bombni in drugi napadi in kot da takšni množični masakri niso bili bolj značilni za neofašistične grupacije – prav tisti dan, ko je razneslo čakalnico na železniški postaji, se je v Bologni začel proces proti razvpitemu neofašistu Mariu Tutiju, obtoženemu, da je 14. avgusta 1974 na vlaku Rim–Bologna nastavil bombo, ki je ubila 12 ljudi – kakor pa za Brigate rosse (Rdeče brigade), ki so streljale v kolena in ugrabljale (nazadnje, leto pred »la strage di Bologna«, masakrom v Bologni, so ugrabile in umorile Alda Mora). Edino predsednik republike Sandro Petrini, ki je še na dan masakra prišel v Bologno, je izjavil, da se je tu zgodil najhujši zločin v povojni Italiji.
Ta zločin je šel skozi več sodnih procesov, na katerih so obsodili vrsto ljudi, a so bili nekateri pozneje oproščeni, o zločinu je bilo napisanih na tisoče člankov in nekaj knjig, vendar še do danes ni povsem pojasnjen. Na začetku so bila zavajanja, slepilni manevri. Italijanske tajne službe so sfabricirale »dokumente«, ki so kazali najprej na vpletenost palestinskih teroristov, potem na zaroto sovjetskega KGB; general italijanske vojaške tajne službe Pietro Musumeci je poskušal inkriminirati dva vodilna člana skrajno desničarske Terza Posizione, da bi odvrnil sum od prostozidarske lože P2.
Prvi proces v zvezi z bombnim napadom v Bologni se je začel marca 1987. Obtožnica se je glasila, da so teroristi hoteli zanetiti nemire, Italijo obvarovati pred komunistično nevarnostjo (ta naj bi bila implicitna v »zgodovinskem kompromisu« med italijansko KP in krščansko demokracijo) in jo vrniti v fašistično diktaturo. Med 28 obtoženci so bili 21-letna Francesca Mambro in njen prijatelj Valerio Fioravanti, ki sta vodila neofašistično teroristično skupino Nuclei armati revoluzionari (Oborožena revolucionarna jedra), Lucio Gelli, veliki mojster prostozidarske lože P2 in nekdanji fašistični finančnik, general Pietro Musumeci ter člani Terza Posizione in nekaterih drugih skrajno desničarskih skupin. Maja naslednje leto so bili štirje pripadniki Oboroženih revolucionarnih jeder, Mambro, Fioravanti ter Massimiliano Fachini in Sergio Picciafuoco obtoženi umora in obsojeni na dosmrtni zapor. Leta 1992 so bile vse obsodbe zavrnjene, toda na ponovnem procesu znova potrjene (edino Fachini je bil oproščen), obenem pa je bilo več obtožencev (med njimi general Musumeci) s prvega procesa obsojenih na manjše zaporne kazni zaradi obrekovanja, oviranja preiskave in subverzivnega delovanja. Leta 2013 je bila oproščena še Francesca Mambro. Tako ona kot drugi trije obsojenci so na procesih priznali številne bombne napade, zanikali pa vsako zvezo s tistim v Bologni.
Verjetno res niso bili odgovorni za to teroristično dejanje, a je sodišče vseeno raje obsodilo mlade neofašiste kot pa Operacijo Gladio. Njen obstoj je razkril Vincenzo Vinciguerra, ko so mu leta 1984 sodili zaradi bombnega napada v Peteanu leta 1972. Operacijo Gladio naj bi v 50. letih ustanovile italijanske tajne službe z namenom, da z gverilskim delovanjem prepreči, da bi v Italiji zavladale leve sile. Vinciguerrovo pričevanje so potrdili še nekateri eminentni javni uslužbenci. Najprej general Vito Miceli, bivši šef vojaške obveščevalne službe, ki je povedal, da je Operacija Gladio delovala v tajnem dogovoru z ZDA in Natom; potem bivši obrambni minister Paoli Taviani, ki je trdil, da jo je podpirala in financirala Cia; ta naj bi, je povedal Giandelio Maletti, bivši oficir obveščevalne službe, odobrila serijo bombnih napadov v Italiji v 70. letih, vse z namenom, da bi prestrašili komuniste, po trditvah generala Gerarda Serravalleja, bivšega šefa tajne službe, pa naj bi bili agenti Cie navzoči pri načrtovanju vseh terorističnih operacij v Italiji, celo pri ugrabitvi in uboju Alda Mora, a tudi bolonjski masaker naj bi imel pečat Gladia. Nazadnje je obstoj Operacije Gladio leta 1990 priznal tudi italijanski premier Giulio Andreotti, ki je v intervjuju ob 20-letnici »la strage di Bologna« povedal, da so tedaj v Italiji delovale sile – nekakšna »nesveta aliansa« skrajnih desničarjev, korumpiranih politikov, agentov tajnih služb, neofašističnih militantov, duhovnikov in sleparskih prostozidarjev –, ki bi jim danes rekli globoka država. S sveto misijo, da porazi komunizem Italiji.
Obstaja sicer več definicij globoke države, ena (in tudi najbolj tradicionalna) je ta, na katero se je skliceval nekdanji italijanski premier. Aktualni slovenski premier pa je iz tega pojma naredil pravo zmešnjavo, v kateri se mešata trumpovsko znašanje nad institucijami (sodstva, policije, medijev) in tradicionalna definicija globoke države, vendar z zamenjavo njenih senčnih fašističnih sil s fantomi komunističnih.
