Masha Gessen, v Moskvi rojena ameriška novinarka in pisateljica judovskega rodu, je konec minulega leta dobila ugledno nemško nagrado za politično misel, poimenovano po Hannah Arendt, eni najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Nagrade podeljujejo v Bremnu, običajno na slovesnostih z množico povabljenih. Mashi Gessen so jo nemški gostitelji podelili s stisnjenimi zobmi: dan kasneje, z manj povabljenci in s policijo, ki naj bi jo varovala pred besnimi nasprotniki.
Njen greh: v eseju, objavljenem v New Yorkerju, je analizirala zdogmatizirani nemški odnos do antisemitizma in spominjanja holokavsta. Spotaknila se je predvsem ob dvojna merila pri presojanju kršitev človekovih pravic, ki jih odsevajo v zadnjih letih sprejeti ukrepi in resolucije za boj proti antisemitizmu. Vodijo namreč v razločevanje med trpljenjem Judov in Nejudov in dušijo kritiko zunaj zapovedanih okvirov razumevanja antisemitizma. Vsaka kritika Izraela je zato antisemitska.
Tragična posledica teh težko doumljivih plašnic nemške politike, ki jih ni snela niti po izraelskem vsakodnevnem pobijanju otrok, je izmikanje jasni obsodbi ravnanja Izraela in njegovo opravičevanje z legitimno samoobrambo države po divjanju Hamasa. Gaze zato ne sme nihče primerjati z varšavskim getom – prav to je zagrešila Masha Gessen –, v katerem so nacisti pobijali ženske, starce, otroke, jih stradali in puščali životariti v nečloveških razmerah. Ne, Gaza, kjer Izraelci pobijajo ženske, starce in otroke, jih stradajo in puščajo životariti v nečloveških razmerah, je nekaj povsem drugega. V Gazi se Izrael brani. Kaj more, če so se hamasovci poskrili v bolnišnice in šole. Govoriti o genocidu je zato antisemitska propaganda. Ali kot je na omrežju X obupano zapisal pronicljivi kolumnist časnika Haaretz Gideon Levy: 24.000 Palestincev si je samih krivih, da so bili ubiti.
Potem ko je nemški parlament leta 2019 propalestinsko gibanje BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije) z resolucijo razglasil za antisemitsko in prepovedal državno sofinanciranje dogodkov in institucij, povezanih s tem gibanjem, je Nemčijo zajel mccartizem. Če kakšen umetnik, pisatelj, glasbenik zgolj všečka idejo s spletnih strani BDS, ostane brez javnih sredstev. Gibanje BDS, ki ga podpira tudi nemalo Judov, si je obsodbo antisemitizma prislužilo, ker se zavzema za gospodarske sankcije proti Izraelu, za končanje okupacije palestinskih ozemelj in vrnitev palestinskih beguncev. Kdor je proti Judom, je antisemit. Še huje je. Kdor si danes v Evropi drzne primerjati izraelsko politiko z nacistično, krši definicijo antisemitizma, ki jo je leta 2016 sprejela Mednarodna zveza za spomin na holokavst (IHRA), leto kasneje s posebno resolucijo potrdil evropski parlament in nato še velika večina članic EU, Slovenija decembra 2018. S samo definicijo, ki ni pravno zavezujoča, ni sicer nič narobe: »Antisemitizem je obravnavanje Judov, ki se lahko izraža kot sovraštvo proti Judom. Retorične in fizične oblike antisemitizma so naperjene proti judovskim in nejudovskim posameznikom in/ali njihovi lastnini ter proti ustanovam in verskim objektom judovske skupnosti.« Hudo problematičen pa je dodatek k definiciji: enajst konkretnih primerov, ki naj bi državam pomagali pri prepoznavanju antisemitizma.
Da je opravičevanje ubijanja Judov antisemitsko, je jasno. Toda antisemitsko je v skladu s to resolucijo tudi primerjati današnjo izraelsko politiko z nacistično. Izhodišča spornega odnosa do Izraela so bila torej oblikovana že pred 7. oktobrom; vse kaže, da tudi s slovensko pomočjo. Iz zapisnika seje (Šarčeve) vlade, na kateri so definicijo antisemitizma sprejeli, sicer ni razvidno, ali je koga vznemiril dodatek oziroma ali so ministri sploh vedeli, kaj sprejemajo.
Holokavst mora torej ostati en sam, varno umeščen v zgodovino. V njem so Judje žrtve, nacisti krvniki. In vendar želenega črno-belega sveta krivih in nedolžnih nikoli ni bilo. Zlo, manifestirano v holokavstu, je del normalnosti in kot tako vselej navzoče, v vseh nas, je že leta 1948 opozarjala Hannah Arendt. V Gazi so zdaj potomci žrtev holokavsta krvniki in žrtve obenem. Motivi, ki so gnali naciste v pobijanje, so tudi danes živi, spreminjajo se le pojavne oblike nasilja. In ni prav velika razlika, ali se zadušiš zaradi plina ali umreš od žeje pod razbitinami razrušene stavbe. Ne gre se torej čuditi, da se roke v zloglasni pozdrav dvigujejo od Rima do Berlina. Stiske so humus za nasilje; v kakšni obliki bo izbruhnilo, je odvisno od okoliščin. Za zdaj je povsem jasno, da je izraelska vlada storila vse, da bo lahko še zelo dolgo obračunavala s terorizmom. Kdor bo preživel genocid, se bo zelo verjetno maščeval. Takšna je človeška narava.
Na pobijanje smo obsojeni. Ponavljalo se bo, dokler ne bo mednarodna skupnost dosledno, brez izjem, brez resolucij z zlobiranimi dodatki, brez dogmatske vkleščenosti v zgodovino prepoznavala kršitev človekovih pravic ne glede na to, kdo in čemu jih izvaja. In ukrepala. Začeti je seveda treba pri sebi. Recimo z enoglasno politično obsodbo izraelskega nespodobnega povabila poslancem in novinarjem na ogled surovih posnetkov Hamasovih grozodejstev nad Izraelci. Ne zato, ker Izrael ne bi smel svetu pokazati trpljenja svojih ljudi, temveč zaradi nemoralne, nečloveške, nacistične selekcije trpečih. Zaradi srhljive delitve žrtev na naše in tiste, ki nas ne zanimajo. Ker niso ljudje. Zveni znano?
