Zgodilo se je nedavno, v večkrat nagrajenem domu za starejše na Hrvaškem. Zgodba ni prišla v medije, svojci se niso pritožili. Dvaindevetdesetletna stanovalka v domu, za svoja leta čila in bistrega duha, je letos poleti zbolela. Zaradi omotice ob visoki vročini je padla in se potolkla. Nadomestna zdravnica ji je predpisala antibiotik ter svetovala, naj počiva in počaka, da se »njena« domska zdravnica vrne z dopusta. Čez teden dni. Gospa je pač stara, pri teh letih pa je vseeno, ne?!
Če bi gospa počakala na »svojo« zdravnico, bi umrla – infekcija je namreč napredovala v sepso. Sočutna negovalka je na srečo zanemarila navodila in jo še isti dan, »za vsak slučaj«, odpeljala na urgenco. Gospa se je iz bolnišnice vrnila oslabela. Tudi zato, ker ji zaradi infuzije osem dni niso dovolili s postelje, fizioterapevtka pa jo je na daleč obšla. Pri teh letih je vseeno, ne?!
Ker so v domu nemudoma presodili, da ne more več bivati sama v svoji sobi, so jo premestili v bolniško sobo za dve osebi. Ali se s tem strinja, so jo »pozabili« vprašati. So pa sinu promptno naročili, naj pride izpraznit njeno dotedanjo sobo. Ker živi daleč, so se dogovorili, da pride čez dva dni. Niso ga počakali. Vse stvari gospe, obleke, spominke, slike, skodelice, knjige … – gospa je še vedno strastna bralka – so zmetali v šest smetarskih vreč, ne da bi imela pravico odločanja, kaj bo ohranila, kaj vrgla v smeti, kaj pa morda spravila v svojo novo omarico. Hoditi so ji brez spremstva prepovedali, tudi domska fizioterapevtka je bila prezasedena. Pri teh letih je vseeno, ne?! Svojci so bili drugačnega mnenja, a gospa jih je prosila, naj za božjo voljo molčijo, ker »kaj bo z mano, ko vas ne bo tu«?!
Starizem je najmanj prepoznan, najbolj razširjen in družbeno najbolj zajedalski izem. Predvsem v razvitih družbah. Ne bom pozabila pogleda, ki mi ga je pred nekaj leti namenila mlada Kitajka v Pekingu, ko sem ji povedala, da pri nas starejši, ko svojci ne morejo več skrbeti zanje, odidejo v domove, narejene zanje. »Kaj to pomeni, da ne morete skrbeti zanje?« me je premerila z očitnim prezirom, »ali nimate postelje zanje ali kaj?« Nisem ji razlagala, da so nemočni, nebogljeni starostniki v individualistični zahodni družbi postali veliko družinsko, zdravstveno in družbeno breme; da so dojemani kot ovira in objekt preračunavanja na vseh ravneh; da so potisnjeni v odvečnost, obsojeni na (preredke) obiske otrok in vnukov, na izmozgano domsko osebje, neizbežno vegetiranje za zidovi (neredko) lepo urejenih domov. Tudi tega ji nisem rekla, da bo tudi pri njih kapitalizem prej ali slej požrl tradicionalno spoštljiv, konfucijanski odnos do starejših. Ker stari ljudje veliko stanejo in premalo dajo.
Pravzaprav nas ne sme čuditi, da se mladoletnici na počitniški praksi v trebanjskem domu starejših ni zdelo niti malo narobe, da je »dementno starkuljo v plenicah« zlasala, za »hec« povlekla za nos in »glupemu dementnežu« v invalidskem vozičku pokazala, kako se pleše. S svojim početjem se je na tiktoku celo pohvalila. Ker starci pač niso čisto pravi ljudje, od njih ni koristi, samo zahtevajo in zahtevajo, vse na naš račun – v takšen diskurz so vpeti starostniki po vsej Evropi.
Morda so izjema skandinavske države. Na Norveškem so v predmestju Osla nedavno odprli zavod Carpe Diem – vas za ljudi z demenco. Stanovalci imajo na voljo 146 hišk in 22 enot za vrhunsko nego, parke, prodajalne in restavracije, v katerih dela izobraženo osebje. Ideja je v tem, so vodilni pojasnili za revijo The Atlantic, da stanovalci niso izolirani in stigmatizirani. V vas lahko prihajajo tudi lokalni prebivalci in se tako seznanjajo z boleznijo, ki po vsem svetu prerašča v epidemijo.
Dehumanizacija starosti in starostnikov ni anomalija novejšega časa. Starostne politike je v svoji spregledani knjigi Starost (izšla je tudi v slovenščini, prevedel jo je Tomaž Gerdina) lucidno analizirala že Simone de Beauvoir. Soglašanje z barbarstvom v zadnjem življenjskem obdobju, je ugotavljala, je povezano predvsem z neenako porazdelitvijo moči v družbi. Tisti brez moči pač izpadejo.
Slovenska vladajoča politika se kajpak trudi. Zakon o dolgotrajni oskrbi je velik korak v pravo smer. Za zdaj na papirju. Dobro zveni tudi obljuba ministra Maljevca, da bodo del stroškov za zvišane oskrbnine prispevali iz proračuna. A je že jasno, da zaradi poplavne obnove iz tega ne bo nič. Kot je znano, so se oskrbnine povišale potem, ko je junija prenehal veljati interventni zakon, ki je domovom zagotavljal dodatna sredstva. Najvišja oskrbnina zdaj v povprečju znaša 40 evrov na dan. Toda hrana, energenti, stroški dela so se tako zelo podražili, da v domovih zahtevajo novo, od 10- do 25-odstotno izredno uskladitev. Kdor ima vsaj malo stika z realnostjo, ve, kaj to pomeni.
Starostniki bodo ostajali doma, izpostavljeni preutrujenim svojcem, nasilju, nezadostni negi ali celo pomanjkanju hrane in vode. Spomnimo se lucijskega primera. Mož je ženo z demenco puščal ležati golo, v lastnih iztrebkih, v bolečinah. Jemal ji je pokojnino, skril telefon; »pazil« jo je pes, ki jo je tudi dvakrat ugriznil. Mimogrede, dobil je osem mesecev pogojno. V domovih pa bodo krčili stroške: za izobraževanje zaposlenih, za pomoč študentov, za vzdrževanje, za prireditve … Nebodijihtreba ljudje bodo torej morali biti veseli, če jim bo pod balkonom zapel kakšen prijazen, nasmejan politik, kakšen princ ljudskih src …
