Iz pisarne v šestem nadstropju Dnevnikove hiše se odpira čudovit razgled na stolnico, arkade, grad v ozadju in nenehno spreminjajoče se nebo nad Ljubljano. Ko je v ponedeljek zvečer začelo pokati, sem najprej pomislila, da se je začelo – vojne, teroristični napadi, nasilje vseh vrst so pač del našega sveta, strah se nam je zalezel pod kožo, četudi si tega ne priznamo. Hip kasneje sem si ob pogledu na pirotehnično kanonado »oddahnila«: ni bila vojna, samo bedasta veselica z ognjemetom in dimom, ki je še nekaj časa kot mokra cunja visel nad pročelji hiš. Potem sem bila samo še razočarana. Kakšni študentje so vendar to, kakšno univerzo imamo, sem se jezila, da generacija, ki mora rešiti svet pred podnebno pogubo in kapitulacijo v imenu vsemogočnega profita, začetek akademskega leta proslavi na tako bizaren in nehuman način.
Tudi drugič sem jo mahnila mimo. Študentje in univerza niso imeli prav nič pri tem komaj umljivem početju v slovenski prestolnici. Res je, da se je isto popoldne na Kongresnem trgu zgodil sprejem za 7000 brucev, ampak to je bilo tudi vse. Na portalu Mestne občine Ljubljana o tem ni bilo niti novičke. Kaj šele, da bi za bodoče intelektualce, ki bodo prestolnico oplajali s svojim znanjem in kreativnostjo, pripravili kakšno ambiciozno kulturno presenečenje v centru mesta. Nak, študentje so za ljubljanskega župana, ki je dovolil ponedeljkov neprijavljeni, nezakoniti shod Green Dragonsov, zasmraditev centra mesta, mučenje živali in poslabšanje varnosti za vse, ki so se med zatemnitvijo mesta znašli na neosvetljenih ulicah ali imeli tam parkirane avtomobile, očitno druga liga. Navsezadnje, kdo med njimi, če nima premožnih staršev ali staršev z dovolj prostorno hišo v Ljubljani, bo sploh še lahko prebivalec Ljubljane. Vozači pa itak samo zasmrajajo »najlepše mesto«.
Kogar je županovo početje presenetilo, ni Ljubljančan. Županove politike imajo že nekaj časa skupni imenovalec: glavno vodilo je profit, javno dobro se mora temu podrediti. To pa pomeni beli kruh za nekatere – beri michelinovske poslastice za krog najpremožnejših, lastnikov lokalov, zemljišč, investitorjev, kupcev standardnih stanovanj po nadstandardnih cenah in imetnikov divje se množečih airbnbjev, ki najemnine dvigujejo v nebo – in igre za nižji socialni sloj. Janković je pač Titov učenec, zato ve, da se je za ohranjanje oblasti dobro povezati z najvišjim in najnižjim slojem; davno tega je uspešno Titovo strategijo tako opredelil sociolog Županov.
V sistemu vrednot, ki uokvirjajo Jankovićeve politike, je vse manj prostora za skupnostnega duha: za razvoj mesta, v katerem bodo lahko kakovostno živeli tudi ljudje s povprečnimi dohodki, prekarci, umetniki, mlade družine, migranti. Poskusite v Ljubljani poiskati dostopno najemniško stanovanje za družino s petimi otroki. Ne boste ga našli, preverjeno. Župana ne zanima, da ima Ljubljana več delovnih mest kot delovno aktivnih prebivalcev in da se morajo ljudje, ki delajo v Ljubljani – ta krvavo potrebuje vse mogoče poklicne profile – zaradi noro visokih cen stanovanj in najemnin voziti kilometre daleč, se po obvoznicah ure in ure prebijati skozi prometne zamaške, zamujati po otroke v vrtec in šolo, si z urami sedenja za volanom uničevati zdravje ter tako prispevati k zadovoljstvu nepremičninskih mogotcev, turistov in vseh, ki od tega dobro živijo.
To je cena ljubljanskega »uspeha« – plačujejo jo tisti, ki lahko v Ljubljani delajo, ne morejo pa živeti. In ne, z nekaj parkirišči na obrobju Ljubljane in nekaj uspešnimi protipoplavnimi projekti si župan ne more kupiti odpustka za dolgoletno načrtovanje po merah kapitala in nerazumevanje potreb »navadnih« ljudi v mestu, ki mu je bojda tako ljubo. Zato za ponedeljkovo demonstracijo mestne antieko politike, vključujoč brezčutnost do starejših in živali, ni opravičila. Seveda bo zanimivo počakati na odziv leve politike, ki do Jankovića v glavnem ne zmore resne kritične drže. Po izkušnjah sodeč bo medel. Premier Golob bo, če bo kaj rekel, najbrž pripomnil, da če je en ognjemet v centru mesta velik problem, potem ta država nima problemov. Najhuje je, da v tem cinizmu tiči tudi troha resnice.
Kajti če nova verjetna ministrica za zdravje v prvi izjavi po kandidaturi niti ne obljubi hitrega skrajšanja čakalnih dob, ampak pove, da upa, da bo zdravstveni sistem do konca mandata nekoliko izboljšala, in hkrati napove preoblikovanje košarice pravic, potem ognjemet ali dva res nista hud problem. Zares hudo bo, če ministrica Golobove vlade ne bo »razumela«, da čakalnih vrst v zdravstvu ni mogoče skrajšati z birokratskimi tehnikalijami, spremembami oznak na napotnicah denimo, in da niso stvar zdravstvene reforme. Odprava nedopustno dolgih čakalnih dob je namreč takojšnja civilizacijska obveznost; jasen načrt za to mora ministrica predložiti takoj. V nasprotnem primeru bomo še naprej žrtvovali zdravje ljudi, jih obsojali na bolečine in invalidnost, nekaj pa jih tudi poslali v prezgodnji grob. Spomnimo, otroci (!) z napotnico zelo hitro, ki bi morali biti pri kardiologu pregledani v dveh tednih, čakajo na pregled 110 dni …
Za zdaj lahko le upamo, da ne bo še Golobu prišlo na misel, da bi bilo dobro nesrečne paciente malo razvedriti. S kakšnim ognjemetom denimo.
