Tudi minister Logar verjame le v dejanja, je pojasnil zagato z 78.000 kuliji, ki jih je za darila evrouradnikom kupilo ministrstvo za zunanje zadeve. On namreč nakupne pogodbe ni podpisal, torej ni kriv; se mu je pa nakup zdel dobra ideja. Seveda smo valjali od smeha: kdo si v 21. stoletju želi kitajski kuli s podobo blejskega otoka? Kuli je bil poslovno darilo v 70. letih, nas pa je minister za digitalno preobrazbo Mark Boris Andrijanič pred nekaj tedni obvestil, da si »Slovenija utrjuje položaj nove digitalne zvezde Evrope«. Kar je izvrstna novica glede na to, da je tretjina ljudi brez interneta in računalnika, tako da je bila šola na domu totalna polomija. Smeh nas je minil, ker Logarja nihče ni vprašal, ali ni glavni problem to, da je s kuliji zaslužil brat predsednika vlade, Rajko Janša. Ali ni v vsaki normalni vladi že to dovolj za odstop predsednika vlade? Je pa škoda, da Rajko Janša ne prodaja krompirjevih knedlčkov, to bi bili darila iz južne province šele veseli evropski uradniki.
A kaj poreče k tej zatajitvi Besede Ljubljeni vodja, ki se je zadnje tedne kar dvakrat zatekel k nji? Najprej s pismom državljanom, da nas ima rad, kjer pa mu je seveda znova zdrsnilo tam, kjer je pregovorno najbolj šibek: pri spoštovanju zakonitosti. Spet bi bilo zabavno, če ne bi bilo tragično: v predsednikovem kabinetu ni človeka, ki bi premogel osnovno znanje o varovanju osebnih podatkov.
In potem je sledil še govor na SDS proslavi, ki nam jo je skušal podtakniti kot državno, namreč dan samostojnosti, ki jo je proti naši volji delegiral Orbanu in drugim skrajno desničarskim modelom, in enotnosti, ki jo je pokopal s cerkvenim žegnom.
Toda pozor: slogan proslave je bil: Velja govorjena beseda! (Ja, s klicajem.) Če to ni pljunek naravnost v tiste, ki prisegajo na dejanja! In kaj nam je sporočil? Že v četrtem stavku se je spomnil krivcev za mračno stanje, novinarjev in publicistov, za kar mu bomo večno hvaležni: predsedniški anali bodo še čez tisoč let beležili, kdo je samodržcu nastavljal ogledalo. Potem je smelo nanizal naše uspehe: »ustvarimo več, kot katera koli država, ki je nastala na ozemlju bivše SFRJ«; hm, ni težko, tako kot v času SFRJ, biti najhitrejše kljuse med šepavimi. A potem je postalo še lepše: »smo sedmi najbolj zeleni in deveti najbolj trajnostni na svetu«, »na petem mestu med najbolj priporočljivimi destinacijami« … says who, kdo to pravi? Aja! Turistični vodnik! Premier citira Lonely planet! »Po stopnji revščine smo tretja najmanj izpostavljena država v EU« – tu je že citiral Lažnivega Kljukca, »peti po izdatkih za kulturo« – tole spominja na Ježkove bodice, »od decembra 2019 so se prihranki gospodinjstev v bankah povečali za 3,5 milijarde, podjetij za 2 milijardi«. Vse dobre novice so solze sreče stiščale v oči okoli 400.000 ljudem, ki tolčejo revščino in brezpravje, še posebej, ko je premiera nato odneslo v višave: »Od enega do drugega roba naše galaksije svetloba potuje sto tisoč let«, »prostor za človeštvo je praktično neskončen in pred nami je čas, ko lahko človek s svojimi dosežki poseže po sosednjih osončjih. In nato naprej.« Aha. Elon Musk? Ali serija Izgubljeni v vesolju, iz 60. let? Jaz sem jo tudi gledala, super serija!
Takoj zatem je iz vesolja zagrmelo: »Vemo pa tudi, da nam vsa znanost in pamet ter blaginja ne morejo pomagati, če ne bo ljudi.« Kako? Preti vsesplošni pomor? »Eno od najvišjih prednostnih področij tako Slovenije kot Evrope je demografija.« Pa smo spet tam, v deželi, kjer so na vseh najpomembnejših funkcijah v državi starajoči se moški, ki bi radi »upravljali« z mladimi ženskami. Broj 1 je »spič« seveda končal teokraciji primerno z besedami: »Bog živi Slovenijo.«
Torej smo jo skušali živeti tudi mi. Takrat pa je dejanje znova pokazalo svoj primat. Obrambni minister Tonin je mulcem, ki mečejo petarde, sporočil: »Ne meči petard, vžgi eksploziv, vrzi bombo!« Ob tem je zavladala le še tišina. Je slovenska vojska teroristična organizacija, ki novači otroke?
