Prvič, učinki nižjih davkov na plače niso enakomerno porazdeljeni. Denimo, če bi splošno olajšavo pri dohodnini povečali za 4000 evrov, bi osebam z najvišjimi dohodki to prineslo okoli 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, zaposlenim s povprečno plačo približno 80 evrov, zaposlenim z minimalno plačo pa nič. Podobno bi razvojna kapica z omejitvijo socialnih prispevkov koristila predvsem približno 27.000 zaposlenim z najvišjimi plačami. Kot kaže študija IMF iz leta 2015, pa ima za gospodarsko rast največji pomen rast dohodkov spodnjih 60 odstotkov prebivalstva, saj ti dodatni dohodek praviloma porabijo, medtem ko ga najvišji dohodkovni razredi večinoma privarčujejo. Zato davčne razbremenitve pogosto nimajo tako močnega vpliva na gospodarsko rast, kot se predpostavlja.
Drugič, temeljni razlog za razlike v plačah med državami niso davčne stopnje, temveč produktivnost. Države z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega lahko izplačujejo višje plače ne glede na nekoliko višjo ali nižjo davčno obremenitev. V industriji v Sloveniji dodana vrednost na zaposlenega znaša približno 60.000 evrov, v Avstriji pa presega 110.000 evrov. Podjetja imajo zato tam skoraj dvakrat več prostora za izplačevanje plač.