»Poslušaj, oni (oblast v Iranu) ne smejo vedeti, kdo si. Tvoj aktivizem je zadosten argument, da nikoli ne boš dobil vizuma za vstop. Vendar obstaja način: sedi na vlak za Carigrad in pojdi proti Teheranu. Z malo sreče boš prečkal mejo, na kateri seveda ne boš rekel, da si novinar, in prideš tja. Sam niti tega ne morem več.«
Nisem se mogel odločiti za to. Zdaj se izgovarjam, da ni bilo priložnosti, a zdaj je gotovo, da ta načrt ne obstaja več. To bi morala biti neka (literarna) vrsta road dokumentarca, ki bi moral slediti neki seriji fotografij. Leta 1975 so moji starši s še dvema prijateljema, svetovnim popotnikom in legendarnim reškim profesorjem geografije, sicer Bosancem, in njegovo soprogo, Italijanko z Lošinja, odšli na pot: načrt je bil, da prek Sarajeva, Niša, Bolgarije in zatem Turčije vidijo del Sirije, Irak in Iran ter pridejo vse do Kuvajta. V današnjih pogojih, če pustimo ob strani, da je to pot tehnično nemogoče izpeljati zaradi vojnih območij, bi to potovanje brez stranpoti trajalo več kot 3000 kilometrov. Z legendarnim renaultom 14 so naredili od 500 do 700 kilometrov na dan in prišli do vstopa v Perzijski zaliv, do glavnega mesta Kuvajta. O tem potovanju so ostale zgodbe o neznosni vročini, ki sem jih poslušal vse svoje otroštvo. In okoli sto fotografij, na katere je profesor lastnoročno napisal kraj in čas nastanka vsake od njih.