Ko sem se v davnih letih vpisoval na fakulteto, je bil moj edini problem, kako izbrati pravo smer študija. Odločitev med primerjalno književnostjo in fiziko ni bila lahka. Na koncu je prevladala fizika. Priznam, mogoče so k tej odločitvi malo pripomogle tudi očetove besede: »S fiziko si boš lahko zaposlitev našel po vsem svetu.« S podobnimi dilemami se je (tudi) takrat soočalo veliko srednješolcev, odločitev pa je bila težka tudi zaradi dejstva, da je bilo zelo malo konkretnih predstavitvenih materialov; informativnih dni ni bilo, kaj šele spletne strani. Po drugi strani je bila odločitev olajšana z dejstvom, da na večini fakultet ni bilo omejitev in se nam ni bilo treba ukvarjati s točkami.
No, med fakultetami je bila zmeraj izjema medicinska fakulteta, ki je selekcijo opravila s sprejemnimi izpiti. V začetku sedemdesetih let je organizirala celo priprave na sprejemne izpite in s tem pomagala dijakom nadoknaditi zamujeno znanje. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se nato prvič pojavili informativni dnevi, ki so pomagali pri izbiri. Kar se je stopnjevalo s pojavom spleta, ki je omogočil izjemno možnost informacij. In če k temu dodamo še razne izobraževalne sejme, je slika »prepolna«.
Prav minuli konec tedna so bili na srednjih šolah in fakultetah vnovič organizirani informativni dnevi, ki so kandidatom omogočili še dodatne informacije in ogled svojih bodočih šol. Sčasoma se je s povečevanjem števila prijavljenih kandidatov situacija glede vpisa začela spreminjati: zmeraj več fakultet je namreč imelo omejitev vpisa. Do leta 1995 so fakultete selekcijo reševale s sprejemnimi izpiti, od takrat naprej pa so se rezultati mature začeli upoštevati kot edini selekcijski mehanizem pri vpisu. Izjema so fakultete, ki pri izbiri kandidatov upoštevajo rezultate preizkusa posebnih sposobnosti (denimo Fakulteta za šport, AGRFT, Akademija za glasbo itd.)
Vpis na fakultete je v primeru omejitve vpisa (razen z že omenjenimi izjemami) določen z rezultati na maturi in za fakultete ne predstavlja nobenega dodatnega dela, saj prejmejo rezultate mature od RIC in na osnovi tega opravijo »izbor«. Da povsod ni tako, lahko povedo srednje šole, katerih dijaki se vpisujejo na tuje fakultete. Tako morajo na primer učitelji za študij na angleških univerzah dijakom ob vpisu določiti napovedane ocene na maturi, pripraviti mnenja, od dijakov pa zahtevajo še motivacijsko pismo. Nizozemske univerze denimo zahtevajo mnenje učiteljev o dijakovih sposobnostih timskega dela, reševanja problemov, iniciativnosti.
Po aktualnem informativnem dnevu je veliko prahu dvignila objava prosojnice, ki jo je brez konteksta nerodno pripravil dekan medicinske fakultete dr. Igor Švab. Škoda, da ni predstavil podatkov objavljene raziskave Katedre za družinsko medicino MF iz leta 2017, ki je zajela študente prvega letnika medicine leta 2014. Ta je namreč spraševala po vzrokih za odločitev za študij medicine: 85,3 odstotka študentov se je odločilo za študij, ker želi pomagati ljudem, željo po izboljšanju zdravja ljudi je izrazilo 78,8 odstotka študentov; dober zaslužek pa je izrazilo 14,1 odstotka študentov. Mimogrede, možnih je bilo več odgovorov.
Večkrat se je že pojavilo tudi vprašanje, ali so rezultati mature lahko izključno merilo za vpis na medicinsko fakulteto. Za primerjavo poglejmo vpis na medicinsko fakulteto elitne univerze v Cambridgeu. Zahtevani so odličen rezultat na mednarodni maturi ali angleških tako imenovanih A-levels, odlični rezultati pri predmetu kemija in še na enem od predmetov matematika, fizika, biologija ter motivacijsko pismo, opraviti je treba Biomedical Admisison (BMAT) in na koncu še intervju s kandidatom. Test BMAT je sestavljen iz treh delov: prvi del obsega reševanje problemov, drugi del uporabo znanja naravoslovja in matematike na konkretnih primerih, tretji del pa preverja sposobnost razvijanja idej in njihovo predstavitev v pisni obliki. Tudi v številnih drugih državah obstajajo poleg mature še sprejemni izpiti. Za primerjavo bi lahko izbrali tudi kakšen drugi študij. Vpis na študij medicine je v tem primeru izbran tako zavoljo izjemne zahtevnosti kot odgovornosti za zdravje ljudi.
Od nekaterih fakultet prihajajo izjave, da ne dobivajo več »pravih« študentov. Toda k temu največ pripomorejo prav same že s tem, ko omogočajo vpis dijakov s petim predmetom in po drugi strani sprejem dijakov, za katere se ne preveri, ali imajo zmožnosti, znanje in kapacitete za določen študij. Tako bi bilo smotrno preveriti ustreznost kandidatov za poklic učitelja, saj sposobnosti dela z otroki pač ni mogoče preveriti le z maturo. S tem seveda ne zmanjšujemo pomena mature, ki naj, poudarjam, podobno kot drugod ostane pogoj za vpis in del kriterijev.
Dodatne kriterije za vpis na univerzo omogoča že sedanja zakonodaja. Pri tem tudi ni izključeno preverjanje osebnih lastnosti za določen študij z intervjujem, kar pa je v majhni državi, kjer se pač »vsi poznamo« in je pogost očitek ob omembi vrnitve sprejemnih izpitov, težko izvedljivo. Ne pa nemogoče. Vprašanje pa je, ali si fakultete določitev dodatnih kriterijev sploh želijo. Vse našteto namreč zahteva veliko dela s pripravo ustreznih in kakovostnih preizkusov, določitvijo kriterijev za uspešno opravljen preizkus, na nekaterih fakultetah pa bi posledično najbrž prišlo tudi do zmanjšanja števila študentov. Potrebna bi bila tudi dodatna sredstva za izvedbo preverjanj.
Ali si to res želimo, pa je že druga zgodba. Trenutni sistem je pač najbolj »komot«.
