V osemdesetih smo na več frontah bili en sam boj. Boj za demokracijo in v sklopu tega boja sem že sredi osemdesetih napisal na Radiu Študent, da je čas, da se partija spoka z oblasti. Res se je spokala, to pa še ne pomeni, da se v različnih inkarnacijah ne vrača.
Bistvo partije je bila neke vrste ekskluzivnost. V njej so lahko bili le poklicani. Avantgarda družbe. Čeprav je bilo v praksi ravno obratno. Vanjo so šli vsi, ki so hoteli imeti koristi zase. Dobre pozicije, dobre službe, privilegije in kšefte pod mizo. Skratka, oportunisti v najbolj čisti obliki. Partija je imela jasno hierarhično strukturo. Na vrhu je bil vodja. Karizmatičen, nezmotljiv in vsi so vedeli, da ne prenese ugovorov. Kdor se je znašel v njegovi nemilosti, je vedel, kaj ga čaka. Vodja je rad nastopal in rad govoril o preteklosti. O svojih zaslugah in zaslugah partije. Ravno zaradi njega in nje imamo zdaj to, kar imamo. On in ona so počistili s sovražniki, ujedami in izkoriščevalci. In logično nadaljevanje tega govora je bilo, da ne bodo nikomur dovolili, da jih ruši. Tu se je vedno poudarjal termin enotnost. Po vsakem plenumu, kongresu ali posvetu smo dobili isto sporočilo. Partija je še bolj enotna. Partija je enotna v postavljenih ciljih. Partija je enotna pri obsodbah različnih deviacij v družbi in v svojih vrstah.
Zaradi slednjega je potrebovala stalni ritual očiščenja. Partija je ves čas poudarjala, da sovražnik preži tako od zunaj kot od znotraj. Notranji sovražnik je bil najhujši. Posebej ta, ki se je infiltriral v partijske vrste. Moralo se ga je odkriti, razkrinkati in potem javno osramotiti. Največkrat so bili tisti, ki so bili najbolj v vrhu, tisti, ki so bili najbližji vodji, najbolj nevarni. Logično, vodja je vedel, da je tarča za vse, ki si želijo njegovega mesta, ga zamenjati ali kako drugače ogroziti. Zato je partija rada izključevala. Kar čez noč. Brez opozorila. Bila je le suhoparna vest o izobčenju in dodatek, da se bo obrazložitev poslala po pošti. Lahko se bo izključeni osebek pritožil, vendar to ne bo spremenilo odločitve o izključitvi.
Drugi način je bila postopna degradacija. Vsi tisti, ki so bili na začetku na skupinski sliki okoli vodje, so počasi izginjali. Nekateri res tudi fizično, največ pa je bilo takih, ki so izgubili pomembne funkcije in zadolžitve. Z obrazložitvijo, da gre za osebne odločitve ali preobremenjenost. Podpredsedniki in podpredsednice so v prvi fazi izgubili titule, v nadaljevanju pa so sami ugotovili, da jim tam ni več mesta. Namreč, članstvo je dobro vedelo, s kom se ne sme več družiti in pajdašiti. Še več, največkrat so pobude za razrešitve in degradacije prišle ravno od navadnih članov. Logično, vsak je hotel zrasti v očeh velikega vodje.
Posebno mesto so imeli v partiji tisti, ki so se ukvarjali z obveščevalno in protiobveščevalno dejavnostjo. Lahko so imeli zelo transparentne nazive. Generalni sekretar, šef kabineta, direktor varnosti in svetovalec za politična vprašanja. Ti so od zadaj ne le filali, temveč obenem tudi zavajali šefa partije. Ves čas so mu nosili grozljive podatke, informacije in dosjeje. Zato se jih je vodja po malem tudi bal in dobivali so vedno večjo vlogo. Dobro se je vedelo, kdo kadruje, kdo postavlja in odstavlja, kdo zbira obremenilne dokaze in kdo to nosi medijem in sovražniku. Ti iz ozadja so najbolj uživali, ko so lahko sestavljali različne spiske. Spiske za odstrel, spiske, kdo ne sme dobiti posla, in spiske nezaželenih posameznikov, ki se jim zaprejo vsa vrata. Vsaka partija je igrala na to karto. Vsak je rad participiral v igri, da se nekomu drugemu nekaj onemogoči, nekaj ne dovoli. S tem se je njihova ekskluzivnost, posvečenost in pozicija v partijski hierarhiji še povečala.
Vodja je rad naročal in delegiral. Ponavadi tako, da nobeden od bližnjih ni vedel, kaj je naročil drugemu. Vsak zase je vedel, kaj od njega pričakuje šef nad šefi, nihče v skupini pa ni imel pojma, kaj mora delati drugi. To se je dobro videlo v ministrskih ekipah. Vsak je obdeloval svoj vrtiček in se tresel, kdaj bo šef nezadovoljen in ga bo zamenjal. Zato so tudi molčali, ko so kot po tekočem traku padale glave okoli njih.
Vodja pa se ni mogel upreti skušnjavi in je začel posegati na vsa področja družbenega življenja. Začel je posegati v neodvisne sisteme, kot so policija, sodstvo in mediji. Tistemu, ki je vodil policijo oziroma je vodil notranje ministrstvo, je dal jasna navodila, da se morajo policijske vrste očistiti. Iz njihovih vrst pometati vse, ki niso člani partije ali vsaj njeni simpatizerji. Tudi v sodstvu se je pričakovalo, da bodo odgovorni dobro razumeli šefovo voljo. Karizmatični vodja je vedel, da so mediji na njegovi strani. Saj vendar nočejo, da se vrne staro. Zato je z vsakim nastopom postajal bolj aroganten do njih. Jih učil, kaj je res, jih zasmehoval v stilu, od kod ste pa to pobrali in to je zraslo na vašem zelniku, in ves čas ponavljal isto mantro. To so laži. To bomo dokazali. Imamo priče za to.
Ja, bojim se, da smo tudi mi postali priče. Priče, ki se samo čudimo …
