Ima pa plaža v Šimunih problem. V treh dneh smo jo obiskali dvakrat. In obakrat avtomati za parkiranje niso delovali. Serviserja sta dala vedeti, da parkirnino vseeno pobirajo. Na srečo je avtomat ponujal plačila z aplikacijo. Naložil sem jo, plačal, odkorakal proti plaži, pol ure pozneje pa dobil sporočilo "transakcija stornirana".
Dogodek me je iz idile dopusta pognal nazaj v bedo razkoraka med tem, kaj naj počnemo, in tem, kaj je sploh možno. Ker infrastrukturna tega preprosto ne omogoča. Tudi v Ljubljani je tekoče leto zaznamoval boj za parkirišča. Klasična in tista s polnilnimi postajami za električna vozila. Z občine so prišle tudi izjave, da je pločevine v mestu preprosto preveč. To drži. Pomeni pa, da bi morali najti način za življenje brez avta.
V to sem svojčas globoko verjel. Nekaj junakov iz širšega kroga znancev se je tega celo lotilo. Imajo pa nekaj skupnega. Živijo v strogem centru Ljubljane. Brez otrok. Kot sem tudi sam v centru živel brez avta. Dvakrat sem se selil s kolesom. Seveda sem bil samski in imel do službe 15 minut peš. Če bi dobil parkirni prostor, bi enako trajalo z avtom. Tudi do trgovine je bilo peš hitreje.
Ko se človek malo postara, preseli onkraj obvoznice in ni več sam, se račun ne izide več. Osebni zdravnik na Viču, pediater v Domžalah, za kakšen specialistični poseg pa izlet v neznano. Parkirišča vozil za souporabo so, a še vedno preveč redka in pogosto več deset minut oddaljena, taksi pa zelo drag. Tudi za tiste relacije, ki jih pokriva javni prevoz – zamude. Z avtobusom sploh. Z vlakom presenetljivo nič manj. Ravno dovolj pogosto, da se zgodijo skoraj vsak dan, a se vseeno ne moreš nanje 100-odstotno zanesti. Tako se zbudiš, v aplikaciji Grem z vlakom preveriš, ali vlak iz Litije ob 6.14 zjutraj zamuja standardnih 7 minut, nato pa presenečen na postaji ugotoviš, da mu jih je ravno tisti dan uspelo nekje čudežno prinesti notri in je odpeljal pred minuto. Potem v paniki iščeš rešitev, ker so redne zamude tistega, ki pelje čez 30 minut, pravzaprav razlog, zakaj za 5-minutno vožnjo do službe vstajaš pred šesto, čeprav začneš ob sedmih. Še bolj zabavno je, ko vlak popoldne s prve postaje v centru Ljubljane že zamuja 45 minut in od tam lahko startaš 15 minut za tem, ko je otroke najkasneje treba pobrati iz šole.
Vseeno si hvaležen. Saj si še vedno vsaj na papirju v Ljubljani in lahko vsaj v teoriji še naprej verjameš v svet brez avta. Na podeželju se tem plemenitim idejam le smejejo. Ljubljančan pa zmore z bicikljem v zadnjem hipu pridrveti po otroka v šolo in bi lahko tudi ženo v porodnišnico peljal v košari biciklja. Če ne bi bila vsa kolesa izposojena in če aplikacija ne bi štrajkala. Pa še kaj.