To je bila najbrž moja prva lekcija iz strukturne revščine, ki je tedaj seveda nisem razumela. Skoraj pol stoletja kasneje bistva strukturne revščine – in njenega medgeneracijskega prenosa – očitno ne razume niti vlada. Sicer ne bi v taki naglici požegnali famoznega Šutarjevega zakona, s katerim so na veselje desnice dacarjem omogočili, da upravičencem do socialne pomoči, ki v zadnjih dveh letih niso plačali glob zaradi vsaj treh prekrškov, izdajo sklepe o izvršbi, posežejo v denarno socialno pomoč in celotne družine brez milosti pahnejo v eksistenčne stiske. Kot bi ne vedeli, da socialni prejemki zagotavljajo minimum sredstev za preživetje in da lahko hitra odtegnitev teh sredstev udari družino tako hudo, da si še dolgo ne bo opomogla.
Moralna večina in njene fantazme
Folklora, so rekli sosedje v Piranu, ko je konec šestdesetih sredi noči pridrvela milica na trgec pred našo hišo. S. se ga je namreč spet napil, padale so klofute in brce, žena in otroci so se v pižamah spet enkrat zatekli k sosedom, ki so jih potolažili s čajem, piškoti in toplo besedo. Folklora pač. Nekoč sem mamo vprašala, zakaj za vraga sosed zganja tak kraval. Zmignila je z rameni in odgovorila nekako takole: »Pil ga je njegov nono, pil ga je njegov oče in pil ga bo njegov sin. Vedno so bili revni in revni bodo ostali.«
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()