Predvsem na področju zdravstvenega in socialnega sistema je kriza pokazala, da so javni sistemi bistveno bolj robustni glede izzivov krize in edini omogočajo hitro reakcijo na dovolj visoki ravni. Brez prevladujočega javnega zdravstvenega sistema bi bili uspešna triaža in obravnava rastočega števila okuženih nemogoči oziroma bi bile negativne posledice za prebivalstvo mnogo slabše. Enako velja za mrežo javnih socialnih pravic in storitev, ki so v krizi najboljša zaščitna mreža za ogrožene skupine prebivalstva.
Temu sledi tudi ukrepanje držav v gospodarstvu, kjer vse države, po zgledu Kitajske, poskušajo na kratki rok nevtralizirati nenaden zastoj delovanja gospodarstva z ukrepi za »umetno dihanje«. Države vstopajo v vlogo začasnega zaposlovalca, plačnika neopravljenih storitev in prevzemnika davčnih obveznosti tako podjetij kot zaposlenih in samozaposlenih. Gre za igro s časom, ko države začasno nadomeščajo izpadli gotovinski tok v gospodarstvu.
Ker so mala in srednja podjetja ter njihovi zaposleni najbolj izpostavljeni krizi in ker je njihova dejavnost v kriznih razmerah vitalna za dnevno življenje prebivalstva, je nujno hitro ukrepanje države z davčnimi olajšavami, subvencijami, kreditnimi garancijami in začasnim moratorijem na odplačevanje kreditnih obveznosti. Pri večjih gospodarskih sistemih se države odločajo za neortodoksne ukrepe dokapitalizacije podjetij ali celo začasne nacionalizacije, če gre za nacionalno vitalna podjetja.
Podobno se je dogajalo v prejšnji finančni krizi z bankami. Opuščanje neprimernih fiskalnih pravil in pravil državnih pomoči je naravna posledica zatečene situacije. Vse navedeno lahko, če ne bo zgolj začasna sprememba v ekonomskem sistemu, bistveno spremeni bodoči ustroj delovanja sistema in ekonomske politike. Večja vloga države v gospodarstvu, manjša odprtost nacionalnih gospodarstev in večja samozadostnost v kritičnih sektorjih (kmetijstvo) bodo zmanjšale prisotnost globalizacije in svetovne trgovine ter upočasnile splošno gospodarsko rast.
Seveda bodo kratkoročno zajetni fiskalni in finančni ukrepi evrskih držav, ocenjeni v povprečju na 10 do 15 odstotkov BDP, trčili v obstoječo raven zadolženosti držav, podjetij, prebivalstva in finančnih institucij. Ta je bila v državah evrskega območja ob koncu leta 2019 zelo visoka. Celotna zadolženost je znašala kar 330 odstotkov skupnega BDP. Predvideni ukrepi držav bodo pospešili rast javnega dolga tako nominalno kot tudi relativno glede na BDP, saj bo posamezna država postala glavni amortizer za posledice gospodarske krize. Zato je ključno, kako bodo izredni dodatni izdatki države financirani kratkoročno oziroma in še predvsem dolgoročno. Na kratki rok je pot jasna, saj se bodo rastoči javnofinančni primanjkljaji lahko financirali le na dva načina.
Prvi je klasično zadolževanje na trgu kapitala z izdajo državnih obveznic, kar bo izvedljivo za velike države (Nemčija, Francija), drugi pa je monetizacija državnih dolgov prek ECB. Ker je v prvem primeru nevarnost izločanja posameznih držav s kapitalskega trga velika, je vloga ECB ključna za odpravo tega tveganja, še posebno to velja za majhne članice evrske skupine. Ker je druga možnost financiranja bolj verjetna, če želi Evropska unija ohraniti enotnost, bo prišlo postopoma do tektonskih sprememb v vlogi neodvisne ECB, ki doslej ni smela neposredno odkupovati državnih dolgov. Na daljši rok, dokler se gospodarska rast ne obnovi na predkrizno raven in stopnja brezposelnosti ponovno močno zmanjša, bo dejansko politika »helikopterskega denarja« postala normalna denarna politika v evrskem območju, saj ne bo nevarnosti za rast inflacije.
Predvideno pokrizno vračanje v »normalno« finančno okolje zahteva od držav, da že danes vzpostavijo mehanizme zavarovanja za svoje terjatve po koncu krize, da bodo lažje obnovile fiskalno in finančno kapaciteto. Gre za pošteno delitev stroškov krize med različnimi sektorji narodnega gospodarstva. Davčne in finančne olajšave za podjetja morajo biti zavarovane z obveznostjo podjetij, da ne bodo odpuščala zaposlenih brez soglasja države ter da ne bodo izplačevala dividend. Podjetja se morajo pogodbeno zavezati, da bodo državi omogočila pretvorbo terjatev iz kriznih ukrepov v kapital, če jih ne bodo hotela vračati v času normalnega poslovanja (Bole). Enako velja tudi za banke in zavarovalnice. V nasprotnem primeru se bodo predvsem majhne države lahko po krizi znašle v precepu ogromnih dodatnih dolgov, ki ne bodo imeli vsaj delnega pokritja v efektivnih finančnih terjatvah, in se bodo morale odločati za preveliko povišanje davkov in prispevkov.
Vprašanje pa je, ali bo takrat evrosistem tako razumevajoč do velikih javnih primanjkljajev in dolgov, kot se zdi, da je danes. Če ne, lahko pride do dolžniške krize ogromnih razsežnosti in do zahtev za odpisovanje javnih dolgov. Vse to je bilo že videno z londonskim sporazumom z Nemčijo leta 1953, ki je nastal zaradi posledic druge svetovne vojne.
