Konec junija 1981 sem zjutraj kot nadobuden razrednik poskušal najti svojo dijakinjo, maturantko, ki ni prišla na maturo. O kakšnih mobitelih se nam takrat seveda še ni niti sanjalo, pa tudi telefona pri njej doma ni bilo. Zato mi je preostalo le poizvedovanje pri njenih sošolcih, ki so mi povedali, da je zaradi strahu pred izpiti po vsej verjetnosti pobegnila v mariborski park. Zaprosil sem njeno sošolko, naj jo poskuša najti in jo pripelje na izpite. Na srečo se je to res zgodilo in dijakinja je uspešno opravila maturo. Da to ni bil mačji kašelj, pove dejstvo, da so vse štiri ustne izpite dijaki opravljali v istem dnevu. Danes? Nepredstavljivo.
To je le ena izmed zgodb iz časa »stare« gimnazije, ki se je z uvedbo usmerjenega izobraževanja z zadnjimi maturanti končala leta 1984. Do takrat so vse generacije opravljale maturo, ki je bila v domeni šol. Zato so bile izpitne naloge od šole do šole različne, na ustnih izpitih pa so bila lahko vprašanja različna tudi od učitelja do učitelja na šoli. Tako so dijaki že pri vpisu v gimnazijo vedeli, pri kom bo na maturi težje. Na srečo je velikokrat prišla do izraza tudi človeška plat učiteljev, ki so marsikateremu dijaku pomagali in upoštevali njihove stiske. Vsi se spomnimo prizora iz filma Vesna, ko zahtevni profesor matematike Slapar, znani »Kosinus«, preznojenemu fantu z napisanim plusom v nalogi reši kožo. Danes bi bil učitelj za takšno dejanje močno sankcioniran.
Po uvedbi usmerjenega izobraževanja je matura do ponovne uvedbe gimnazijskega programa »mirovala«. Dijaki četrtošolci so brezskrbno pričakovali konec šolskega leta in veselo piskali in motili pouk na šoli. Nekatere med njimi so sicer čakali sprejemni izpiti, ki pa so bili (kot se za mlade spodobi) še daleč.
Uvedba gimnazijskega programa konec osemdesetih let je ponovno prinesla uvedbo mature (zaključnega izpita), ki pa ni trajala dolgo. Konec osemdesetih let so nastali tudi prvi razmisleki o uvedbi eksterne mature, ki bi vpeljala enake zahteve z enotno pripravljenimi nalogami za vse dijake, zato ji tudi pravimo eksterna matura. Pri pripravi koncepta mature je bila v pomoč mednarodna matura, ki sta jo leta 1990 začeli izvajati dve slovenski gimnaziji. Tako je nastala petpredmetna matura: s tremi obveznimi in dvema izbirnima predmetoma.
Maturi pa je bila naložena še ena nehvaležna naloga: upoštevanje rezultatov mature pri vpisu na fakultete namesto sprejemnih izpitov. Na ta račun je (ostalo) veliko kritik, tudi pobud za ponovno uvedbo sprejemnih izpitov. Uvedba sprejemnih izpitov, kjer bi še enkrat preverjali znanje, ki ga preverja tudi matura, bi bila korak nazaj in neracionalna. Res pa je, da bi lahko fakultete preverjale znanje in kompetence, potrebne za posamezni študij. Zahteva po motivacijskih pismih in uvedba intervjujev pri vpisu na univerzo pa še vedno spadata bolj v sfero znanstvene fantastike.
Prva matura leta 1995 je bila osrednja tema celotne slovenske javnosti in ob začetku izpitov je bila deležna skoraj takšne pozornosti, kot štiri leta kasneje uvrstitev nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo. Najboljše maturante je sprejel tudi predsednik republike, kar se je ohranilo vse do danes.
Od leta 1995 je preteklo že veliko časa. Matura v tem času – kljub številnim pobudam in pozivom – ni bila deležna potrebnih sprememb, ki jih je prinesel čas, saj podobno kot za spremembe na ostalih področjih vzgoje in izobraževanja ni bilo potrebne politične volje. Ker so nekatere spremembe nujne, je še pred ministrovim imenovanjem delovne skupine za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033 nastala iniciativa Partnerstvo za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem, v okviru katere je skupina ravnateljev pripravila predloge sprememb mature in jih posredovala komisiji, ki jih je na srečo upoštevala in vključila v nacionalni program.
Predlog sprememb prinaša naslednje novosti: uvedbo dveh ravni zahtevnosti pri vseh obveznih in izbirnih predmetih, pri čemer mora dijak na višji ravni izbrati enega od obveznih predmetov in en predmet iz izbirnega dela mature; uvedbo dveh ravni zahtevnosti pri izvedbi vseh obveznih predmetov v zadnjih dveh letnikih; moderacijo internega dela mature; ukinitev možnosti dodajanja nerazporejenih predmetov mature, razen v nekaterih izjemah.
Mogoče predlogi zvenijo rahlo zapleteno, v osnovi pa omogočajo upoštevanje individualnih sposobnosti dijakov in večjo objektivnost. Tako, na primer, izvajanje obveznih predmetov na dveh ravneh v zadnjih dveh letnikih pomeni, da bodo imeli dijaki na primer matematiko izvedeno tako, da bodo lahko sposobnejši in za matematiko bolj zainteresirani dijaki deležni tudi zelo zahtevnih nalog, ki bi bile za nekatere druge dijake sicer prezahtevne.
Toda navedene spremembe so le del nujnih sprememb, ki jih Nacionalni program za vzgojo in izobraževanje 2023–2033 ne prinaša v dovolj veliki meri. Pri tem gre za osnovno vprašanje, kakšno šolo želimo, da bo zadostila zahtevam hitrih sprememb, med katerimi bosta imela (in že imata) izjemen vpliv umetna inteligenca in razvijanje socialnih kompetenc, ki jih sodobna tehnologija onemogoča, saj spodbuja vse večjo individualnost in pomanjkanje solidarnosti.
Z vsem napisanim pa si ne razbijajo glave letošnji maturanti, za katere je matura takšna, kot je bila za vse generacije pred njimi od leta 1995 dalje. Njihovo razmišljanje je zdaj usmerjeno v prvi izpit mature, ki se v torek začenja z esejem iz slovenščine. Zaželimo jim vso srečo in da bodo ob koncu mature lahko glasno in veselo zapeli Gaudeamus igitur!
